Grem jest med svetnike

tigme ali Kristusove rane so posebne telesne rane, ki spominjajo na rane, ki jih je dobil Jezus Kristus ob svojem trpljenju.
Stigme so po navadi krvaveče rane, ki se ne zacelijo. Njihov nastanek verniki pogosto pripisujejo čudežu. Stigme spominjajo na rane, ki jih je dobil Jezus Kristus med mučenjem:
najpogostejše so rane na dlaneh in stopalih (kar naj bi ustrezalo sledovom žebljev na Jezusovem telesu);
pogoste so 原来神马电影网 rane na glavi, zlasti na čelu (kar naj bi ustrezalo sledovom trnove krone na Jezusovem telesu);
še kar pogoste so rane na prsnem košu (kar naj bi ustrezalo prebadanju s sulico);
precej bolj redke so rane, ki bi ustrezale sledovom bičanja, boksanja (pretepanja), brcanja ali nošenja križa.
Omeniti velja, da so stigme marsikdaj na napačnih mestih (npr.: rane žebljev sredi dlani namesto v zapestju – glej: križanje) ali napačne oblike (npr.: rane v obliki križcev) in tako ne ustrezajo podobi resničnih Jezusovih ran. Nekateri verniki jim kljub temu pripisujejo velik verski pomen – zlasti v Rimskokatoliški Cerkvi.
(Wikipedija)

Včasih so me ob takšni uri zbujali kreteni, ki so se odpravljali spat, danes za to poskrbi moja lastna prostata.
Ko pridem nazaj, se spet udobno namestim in pri tem sežem z roko pod blazino.
Direktno v veliko lužo.
O, porkamadona, nekdo se mi je poscal pod poušter!
Prižgem luč in…
Šok!
Nihče se ni poscal. Tam je velika luža krvi, ki je šla skozi rjuho že na mojo lepo merino ovčko.
Edina racionalna razlaga je nos. Za menstruacijo je previsoko, za pik kakšnega krvosesa pa prekrvavo.
Seveda grem takoj v kopalnico in pričakujem, da bo moj ksiht v ogledalu, kot po treningu v fighting group.
Pa ni.
Nos je čist, prav tako ušesa in ostale luknje…
Pregledam roki, hrbet, prsi…
Nimam najmanjše praske.
Ne me jebat!
V spalnici pogledam na strop, kot bi tam pričakoval ogromnega netopirja.
Z nekim čudnim nelagodjem se spravim nazaj v posteljo.