Prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno. To je bilo nekakšno nenapisano pravilo, če ne kar zakon, v marsikateri »vzhodnoevropski« državi; kasneje smo rekli države v tranziciji. Očitno tranzicija še traja…!

很肉很黄a片小说 ta naloga je bila težka, imenoval bi jo Naloga z izkušnjo.
Ne zaradi vsebine, ali zaradi tehnične zahtevnosti, temveč zaradi motečih elementov.
Iz izkušnje bi bil na kratko sklep: Pri nas v Ljubljani je prepovedano fotografirati vse kar ni izrecno dovoljeno.
Drugo spoznanje: V Ljubljani praviloma ni gužve. Razen v času razprodaj…
Zgodba:
Med tednom se odpravim na Koseško tržnico. Turoben, deževen dan slabo obeta. S prodajalci vred ne bi ustvaril spodobne gužve.
Pomislim na kak trgovski center. Pokriti koridorji, nakupovalna mrzlica, itd.
Francoz pravi, da je boljši od Najboljšega soseda. Tam bo gužva.
V notranjem bifeju ob kavici naredim nekaj posnetkov kar z mize. Čudno me pogledujejo, vendar nihče ne protestira. Pozicija ni dobra. Kot je premajhen, frekvenca še manjša.
Prestavim se na glavna vhodna vrata. Komaj pripravim aparat, že ves ekran prekrije  varnostnik, ki pove, da jo to prepovedano. Pojasnim vsebino domače naloge in z razumevanjem se odpravi po vodjo varnostne službe. Ta je še večji in še bolj oborožen.
Že se vidim v lisicah in brez aparata…
Še njemu ponovim svoje poslanstvo, pa se izkaže, da ni kompetenten za kontra-špijonažo in me napoti na recepcijo, kjer naj zahtevam odgovorno osebo.
No, odgovorna oseba kar po telefonu sporoči, da fotografiranje pri njih ni dovoljeno.
In grem.
V soboto ponovim vajo spet na Koseški tržnici. Če drugega ne, si obetam gužvo pod dežniki.
Po prvih dveh posnetkih od nekod priteče mož od paprike; krili z rokami, da je fotografiranje prepovedano. Vprašam kdo mi to prepoveduje. Ni se zmedel, ampak prepoved natančneje opredelil, da je »NA NJIHOVI STRANI FOTOGRAFIRANJE PREPOVEDANO«. Potolažim ga, da ne fotografiram »NJIHOVE STRANI«. Čeprav druge strani sploh ni, mi verjame.
Kljub temu se pospravim, predno se paprikaši organizirajo in mi dajo vedeti kdo je glavni na tržnici.
Rekel sem si: ljudje, ki kupujejo rože, so sigurno bolj prijazni od tistih, ki kupujejo ljuto papriko; predvsem pa od tistih, ki jo prodajajo.
Ni bilo gužve. 很肉很黄a片小说 zaradi cen… Bile so pa barve.
Torej, zgodba je. Za anale. Vendar, žal, ne na fotografijah.
In še za zaključek – lahko bi bil 很肉很黄a片小说 uvod:
Moje mnenje je, da ljudje ne marajo fotografov. Pomanjkanje samozavesti, ali pa slaba vest. Paranoja prenesena iz Jet-Seta?
Morda je problem v orodju. Ko sem stal s čopičem in platnom, so bili vsi prijazni. Vsi so se želeli pogovarjati in deliti nasvete. Ko dvigneš kvišku telefon s kamero, 很肉很黄a片小说 nihče nič ne reče.
Menda je dokazano, da sovražimo vse, česar ne razumemo.
Še ena zgodba:
Poleti, po hudem neurju, ob pogledu skozi okno nenadoma pogrešim izjemno visoko smreko, ki sem jo zaradi njene atraktivnosti že večkrat fotografiral.
Obesim si aparat in se odpravim v raziskovanje.
Nisem še dodobra lociral kje je tista smreka stala, ko skoči mlajši fant iz kombija in strogo vpraša kaj fotografiram.
Na trapasto vprašanje lahko dobiš samo trapast odgovor: Kar hočem!, sem mu pojasnil.
Čez čas je postal prijaznejši in jaz 很肉很黄a片小说. Nekaj ga je zelo skrbelo. Na vrtu ima velik rastlinjak, pa mislim, da se ne ukvarja z vrtnarstvom…
Morda imajo 很肉很黄a片小说 gospodje od paprike še kaj »izpod pulta« (?)