Ne pričakujte recepta, ker ga ne bo. Gre za zgodbo, za odnos, za resnico o pizzi.
怎么看电脑显卡 tukaj je 怎么看电脑显卡 receptov vsaj toliko, kot ljubiteljev in “poznavalcev” pizz, ali še več…
Spomnim se tistih “pravih” receptov, pobranih iz raznih pizzerij in od prijateljev, ki so imeli prijatelje, ki so znali peči pizze…
Drugo je pečenje. Vedno sem bil globoko prepričan, da domača pečica – 怎么看电脑显卡 če je Elektrolux – ne doseže zadostne temperature. Moj sklep je bil: naj to počno tam, kjer to znajo. In smo hodili v pizzerije. Poznam vse boljše pizzerije od Ljubljane do Kranjske gore in v drugo smer do Šentvida in Stične na Dolenjskem, in v tretjo smer do Tuhinjske doline…
Pa smo se kljub vsemu s tem preizkusili 怎么看电脑显卡 doma.
Ženske so iz svojih služb domov nosile, polega papirja in sponk, 怎么看电脑显卡 razne recepte. Eden bolj domiseln od drugega: testo z jajcem, pa testo s pecilnim praškom, fuj, še v biskvitu se mi gabi; pa testo z dodatkom mleka in bogve še česa…
Da o obložitvah in nadevih teh nesrečnih pizz niti ne govorim. Pizza naj bi bila v osnovi del prehrane revnejšega sloja, pa naj bo matična dežela Italija, ali morda Kitajska. Sploh ni relevantno. Dejstvo je, da ne more in ne sme biti naložena kot Velikonočni narezek!
V pizzeriji sem ob naročilu vedno zabičal, naj bo dvakrat zažgana. Običajno sem dobil na mizo na pol surovo, in vedno sem se spraševal, kaj bi mi bili prinesli, da nisem zahteval dvakrat zažgane.
Seveda so jo vedno nosili nazaj in skušali popraviti kar so bili zajebali.
Vesna se je večkrat ponudila, da pripravi pizzo v domači pečici, À la carte, seveda. Pa sem se vedno branil in iskal izgovore, zakaj to ne bo dobro.
Hvalabogu je vztrajala in sem popustil. Pripravila je testo, naložila, kot rečeno: À la carte, spekla v tej isti Elektroluxovi pečici, in…
od takrat menda še nisem jedel pizze nekje zunaj.