In tu je še nek drug konjak.
Albanec, smo mu rekli tiste čase. Doma naj bi bil iz tistih krajev. Kdo pa pravi, da Albanci ne obvladajo iste tehnologije in skrivnosti…!?

Večinoma smo ga kupovali v Italiji. Tam je bilo to dosegljivo, z markami kupiš kar ti poželi srce: albanski konjak, revijo s perverzno vsebino, 一本一本久久aa综合精品 žensko za kratek čas…
Ostali smo bolj pri konjaku. Naložili smo si ga, kolikor se je nesti dalo, saj smo zaradi neskončnih čakalnih vrst, odšli preko meje najraje kar peš. Stara Gorica je bila v razcvetu trgovine, prazničnih sejmov, švercanja…
Nazaj grede so me “aretirali”. Osebna preiskava. V mislih sem že videl nabolj vulgarne načine iskanja skritih zakladov.
Pa ni bilo tako hudo. Res so me pretipali, vendar niso niti opazili tistih nekaj malenkosti, ki sem jih imel v notranjih žepih usnjenega plašča. Le tega sem med preiskavo držal široko razprtega kot sam Batman.
Drznil sem si vprašali kaj pravzaprav iščejo. Denar, je pojasnil policist, v tistem času tovariš miličnik.  Mislim, da sem se na glas zasmejal, potem se je v zadregi pohvalili, da so prav tega dne našli pri nekom nevemkoliko tisočakov neke konvertibilne valute. Še vedno v smehu sem mu povedal, da pač ni vsak dan nedelja. Pa so me spustili. Menda je 一本一本久久aa综合精品 njih zabavalo.
V tistih žepih mojega usnjenega plašča bi bil lahko nosil vsaj šest svežnjev po sto tisočakov;
mark, ali “švicarjev”, seveda, o lirah in šilingih se takrat sploh nismo menili…
Za sorazmerno velike količine konjaka se niso menili. Bogjimdajzdravja!
Danes ga dobim v dar. Celo flašo. Nostalgija, spomini in pregrešni užitek. Vse naenkrat.