ineva trideset let, kar smo z občudovanjem zrli na piščali v preddverju in na tiste že postavljene v nastajajočih orglah. Njihov blesk je tako v izvajalcih, kot 美人电影 v občudovalcih in poslušalcih, vzbujal veliko upanje: bile so prve velike orgle v koncertni dvorani v slovenski zgodovini in hkrati največja glasbeno-instrumentalna naložba slovenskega naroda do danes.
(Iz publikacije profesorja Saše Freliha – Miše, organista in skrbnika orgel v Cankarjevem domu.)
 
Danes, ko tole pišem, se mi za inspiracijo in podoživitev vzdušja, vrti disk s posnetki motetov J. S. Bacha, Komm, Jesu, komm; vendar tu manjkajo orgle. Poiščem posnetek Fantoma iz opere in pribijem; skoraj do konca, da mi ne vrže šip iz oken in, da me maček ne zapusti za vedno.
Pa ne morem ponoviti niti delček vzdušja in občutka, ki ga imaš, ko stojiš pod orglami, ki se vzpenjajo štiriindvajset metrov nad tabo.
Tam jih ne samo slišiš. Čutiš jih! Vidiš, kako se premikajo zavese, ki regulirajo zvok.
Saša zaigra Sveto noč. Igra in dodaja, dodaja… registri se odpirajo, zvok se jača… v nedogled…
Močnejše je od Jerihonskih trobent;  mislim si: saj bo podrl Cankarjev dom, če že ne pol Ljubljane… Noro!!
Od emocij in razburjenja se mi tresejo roke in iščem naslon za fotoaparat.
Zame so orgle instrument z najmočnejšim čustvenim nabojem, celo erotičnim…!
Alex je v Peklenski pomaranči to poimenoval glasba večnosti. Mislim, da je več kot večna.
Mrzlično iščem gumb, da posnamem vsaj delček tega na video posnetek, skupaj z zvokom. V temi in razburjenju ga ne najdem, ne uporabljam pogosto te funkcije.
Že drugič v nekaj minutah mi gre na jok…!
Zanimivo, še danes, ko obujam spomin in ga skušam spraviti v pisano besedo, moram občasno prekiniti pisanje…
Ko so me nazadnje tako ganili s to skladbo na koncertu v Unionski dvorani, sem si kasneje v zadregi brisal kristalčke soli od solz s svilenega ovratnika na smokingu. Nekdo bi pomislil, da sem nerodno jedel nekaj sladkega…