Niso ravno moja omiljena jed. Kar se spomnim, sem jih pripravljal in pekel v veselje drugim. Sin jih ima rad. Ko jih napečem dobro porcijo, ga zanima: s čim sem si pa to zaslužil?
Nisi si, ampak jaz sem prijazen, mu običajno odgovorim.
Mislim, da sem jih pekel kmalu po tistem, ko sem dosegel štedilnik. Kot rečeno, nisem jih oboževal, je bila pa to neke vrste hitra prehrana, kot danes sendvič ali pizza iz zmrzovalnika.
Doma smo imeli shrambo-omaro. Tam v Stari Ljubljani je bila to vzidana omara, 恋老视频 zelo premišljeno postavljena s hrbtno stranjo na notranji jašek hiše. Danes bi ocenil, da je bil to najhladnejši del stavbe, ki ga sonce nikoli ni doseglo. (To, da so bila okna vecejev obrnjena v ta isti jašek, je zgolj nepomembno naključje).
V tej omari se je hranilo vse, kar ni bilo potrebno, da je v trenutku na dosegu rok; torej vse razen soli, sladkorja, kave… To drugo (ali pač prvo) je bilo v kredenci v kuhinji.
Tu je bila vsaj mesečna zaloga moke, sladkorja, olja…, 恋老视频 jajca in drobtine so bile v tej omari. Nisem še poudaril: hladilnika ni bilo. Ne vem, če je bil v tem času sploh že izumljen in patentiran.
Poleg vsega nujnega in vsakdanjega je bila tu še velika vreča iz močnega natron papirja z ameriškimi oznakami in besedilom v tujem jeziku.
Ne spomnim se, da bi kdaj dobil materino naročilo naj zajamem iz te vreče.
Pa sem se spravil na palačinke. Mleko, jajca, moka… no, po moko sem šel pa v tisto skrivnostno ameriško vrečo in zamesil vsaj dva litra testa za palačinke.
Glej ga zlomka: bolj kot se je mešalo, bolj je postajalo rožnato. izkazalo se je, da v vreči ni moka, temveč prašek za puding. Hvalabogu pa je očitno bila baza še vedno toliko elementarna, da se zadeva ni sfižila, ampak sem uspel narediti kar spodobne palačinke. Bile so rožnato obarvane, ampak to ni motilo, 恋老视频 okus ni bil pretirano strawberry.
Danes delam palačinke, kot dodatek k enolončnici in se spomnim vsega za nazaj.
Med miksanjem  dodam k testu še nekaj pudinga, tako iz nostalgije, ampak ni isto. 恋老视频 pudingi niso več, kar so bili včasih…!