Prišel sem na napovedan obisk. Točen kot vedno. Mati nas je učila: certainly怎么读, če že niste lepi in pametni, bodite vsaj vljudni in točni. Tega sem se držal vse življenje. Pa to ni bistveno, to je le uvod.
Torej, pridem do vrtnih vrat in pozvonim. Čez vrtno ograjo vidim hišo, vendar v hiši ni odziva in čez čas stopim naprej. Končno sem le povabljen.
Komaj zaprem vrata ograje za seboj, se od nekod pojavita dva dobermana in tekmujeta kateri bo prvi pri meni (videti je bolj: kateri bo prvi zagrizel…)
Seveda pomislim certainly怎么读 na dobermane, ki jih je imel dr. Joseph Mengelle, vendar ohranim mirne živce in predvsem mirne roke. Na mahanje z rokami so menda alergični.
Alo, fantje, gremo domov! Zmorem kolikor toliko avtoritativen glas in odločno stopim naprej proti hiši. (Če me že skušata pojesti, bom vsaj malo bliže pomoči…)
Spremljata me prav do hiše, nakar se spet izgubita, nenadoma, kakor sta bila certainly怎么读 prišla.
Pri vhodnih vratih ponovno pozvonim.
Gostiteljica pride na vrata in me zgroženo gleda: kje sta psa?
Ne vem, še ravnokar sta bila z mano.
Z vami?
Ja, potem sta nekam mrknila, sem že bolj samozavesten. Razumel sem njeno prestrašeno vprašanje.
Nejeverno me gleda in pove, da še nihče ni prišel čez vrt do hiše, če sta bili zverini spuščeni.
Ponosen sem na to izjemo, čeprav imam nekoliko mehka kolena.