alotka po domače. Po imenu vemo, da je doma iz Svete dežele. Ashkelon, Palestina, Izrael…
Morda je prav to tista čebula, ki sta jo jedla s soljo in kruhom Iztok in Radovan na poti v Bizanc.
Doma smo jo uporabljali samo ob času vlaganja kumaric. Še s čebulo smo se zadovoljili pač s tisto, ki je bila na voljo pri branjevki ali v zelenjavni trgovini.
Danes si nekaterih jedi brez šalotke sploh ne predstavljam. Če je ni, tistega ne kuham. In obratno: dobra stara rjava štajerska čebula je marsikje nepogrešljiva; vključno z lupinami. Te zbiram vse leto, da so pred Veliko nočjo pri roki za barvanje jajc. Modrih in zelenih že dolgo ni na moji mizi.
Zahvaljujoč tržnim zakonitostim pa so redno na voljo vse vrste in barve čebule. Pri izbiri nimam težav. Nagonsko vem katera bo za določeno jed primernejša.

Zanimivo: v kuhinji vemo kar nekaj o čebuli. Ko pa je za domačo nalogo njena fotografija, zmrznemo. Brez lonca in kosa konjskega bočnika jo je težko preliti v zgodbo…