Post je resna stvar.
Posebno, če traja kar štirideset dni.
Saj to je hujše od muslimanskega ramadana, ki šteje letos le enaintrideset dni. Pa si katoliki domišljamo, da smo veliki in napredni frajerji…!
V tem času naj bi se odrekali mesu, sladkarijam, alkoholu, seksu…, skratka vsem pregreham, ki napadajo in skušajo šibko človekovo dušo in telo ostalih tristo petindvajset dni v letu.
Odločim se za nekaj lažjo večerjo:
Cvetača ali karfijola, kuhana v solati.
Veliko raje bi zabeljeno z ocvirki ali vsaj z drobtinicami na maslu. Ampak post je post in nekatere postulate je potrebno spoštovati. Vsaj deloma.
Cvetačo skuham, tako na 80%, itak se kuha še nekaj minut po odliti vodi, če je ne potopiš prav v slap Savico.
Medtem, ko se ohlaja, pripravim polivko:
čemaž (žal iz zamrzovalnika),
svež peteršilj,
strok česna,
zmeljem v sekalniku;
dodam žlico oljčnega olja,
žlico jabolčnega kisa,
sol,
mlet bel poper,
dve žlici majomeze.
(Polivka naj ne čaka predolgo, ker utegneta čemaž in česen zagreniti.)

A zakaj palčke?
Stara kitajska filozofija: da bo dlje trajalo…