V vsaki oštariji, ki nekaj dá na dobro ime in renome, bi takšni jedi rekli: rezanci s tartufi; kljub temu, da jih je na rezancih le za noževo konico. Tisto lahko ješ, čeprav si alergičen nanje.
Ostajam pri šampinjonih. Tartufi so dodatek, začimba…

Pečeni šampinjoni s tartufi kot predjed:
nerad jih lupim in če le niso presuhi ali kako drugače grdi, pustim take kot so;
izločim betek (narežem ga v omako)
v vdolbino rezinico masla,
pol žličke črnih tartufov z olivami v oljčnem olju,
na suho popečem v ponvici.

Zelenjavna juha:
ena tistih mojih, neponovljivih. Včasih sem vesel, če se spomnim in pravočasno zapišem kaj vse sem zmetal not.

Šampinjoni v vinski omaki:
na drobne kocke narezano slanino na oljčno olje,
šalotko po znanem pravilu,
šampinjone na ne pretanke rezine,
strt bel poper,
nekaj zrn koriandra,
svež timijan,
šetraj,
sol,
na hitro popražim, odstavim z ognja,
rezino masla,
pol deci chardonnaya,
žličko tartufov.
Stresem na kuhane rezance.

Motovilec z jajcem:
natančneje, z dvema jajcema. Vse ostalo je klasika.

V kozarcu:
dobro ohlajen rose prav iz svetega mesta. No, iz tistega Jeruzalema na Štajerskem.

Moj najmlajši bi vprašal: Kaj pa za nachtisch?
Ni nachtischa. Atijeva kuhna je zdrava kuhna!