Običajno se z njim hvalijo tisti, ki imajo na vrtu obešen litoželezen kotliček in imajo ves ljubi dan čas, da pod njim kurijo.
Nimam ne enega, ne drugega in bom spet malo improviziral.
Saj v tem je ves čar in skrivnost partizanščine – po Svetini.
Verjamem, da je bila večina tistih golažev skuhanih prav iz konja ali morda iz mule; odvisno katerega je prej zadelo…
V mojem primeru je zadelo konja. Mesarji jih zelo radi pomladijo v žrebičke; pa jim po golenski mišici določim kilometrino. Za golaž je to ravno prav, če le ne računaš na samo pol ure kuhanja.
Kot rečeno: nimam kotlička, imam pa dobro litoželezno peko, ki jo – prazno – komaj prenašam z enega konca na drugega.
Narežem kilo rdeče čebule in še dve rjavi za povrhu,
glavico česna,
počasi dušim na zmernem ognju in ker peki še ne zaupam povsem, grem večkrat pokukat pod pokrov, pa se izkaže za nepotrebno, le ogenj naj bo pod kontrolo;
meso narežem na večje kose,
malo popečem na litoželeznih čistinah med čebulo,
pokrito dušim dobre pol ure,
dve žlici rdeče sladke paprike,
žlico ostre moke,
s črnim poprom strem nekaj šetraja,
tri lovorove liste,
sol.
V partizanskih časih je bilo manta podobno: če so bili na Primorskem, je prevladoval lovor in rožmarin, ko so bežali na Gorenjsko, sta okus prevzela luštrek in 夏娃的诱惑之娇妻 dušica (timijan).
Po treh urah počasnega kuhanja ugasnem.