Žlico zapičiš navpično v jed, čimbolj k robu krožnika. S treni prsti jo primeš z vrha za ročaj in počasi zavrtiš. Ko se krožnik med vrtenjem umiri na eni od izbočenih točk svojega nikoli ravnega dna, močno pospešiš vrtenje. Med vrtenjem usmeriš krožnik proti robu mize, potem izpustiš žlico.
Krožnik se ne ustavi, ampak navidezno še pridobi na hitrosti, dokler končno ne zleti z mize (odtod xxix12 beseda leteči krožniki) in med potjo zasuje vse okrog sebe s svojo pocasto vsebino. Priporočilo: ne počnite tega doma. Rezervirano je za prostore, ki jih čistijo drugi. V tem primeru so bili to »trpezarci«.

xxix12 je zloženka podobno ustvarjena kot makaron-flajš, le da gre tokrat za sir (Käse) in ne za meso.
Tam nad Tuzlo so nas s tem futrali za večerjo vsaj dvakrat na mesec. Pravzaprav niti ne dobesedno futrali, ker tega skoraj nihče ni jedel.
Težko bi definiral ali je bilo pripravljeno z makaroni, ali z rezanci. Jed je bila brezoblična, brezbarvna, okus se je pa dokončno izoblikoval šele, ko si jo dodobra posolil in potemnil s poprom.
Kljub temu sem večkrat prepričal soborce za isto mizo, da so spravili tisto reč vase.
Kaj gledaš in vohaš, sem jih vzpodbujal. Pogovarjaj se z mano in jej! Zajtrk je še daleč!
Pa smo res pojedli.
Za nekatere jedi sem si bil obljubil, da jih pripravim doma »pod normalnimi pogoji«, s svežimi sestavinami; in marsikaj sem kasneje res skuhal »po vojaški tablici«.

Na kuhane in še zelo vroče rezance stresem na kocke narezan sir, rezino masla, dve razžvrkljani jajci, sol in črn poper. Pomešam.