Zakaj urnebes?
Slovenščina enostavno nima izraza za štalo, ki spremlja kuhanje ajvarja ali pindjurja, pa naj bo po makedonskem ali po srbskem receptu.
Svojega nimam. Zanašam se na tuje znanje in izkušnje.
Na USB ključ sem že pred časom shranil nekaj uporabnih receptov.
Seveda se v pravem trenutku pojavi Murphyjeva konstanta:
Materija je vedno poškodovana premo sorazmerno s svojo vrednostjo.

Jebomupasmater! Ključ naenkrat ne dela več.
Kišta predlaga naj ga formatiram.
Ne morem formatirat, če so gor recepti! Kišta debilna!
Poiščem nove recepte in seveda zavijem malo po svoje.

Pri meni je s paradižnikom letos katastrofa. Do zelenega še pride, naprej pa ne, da ga je…
Pa naj bo zeleno. Tisto rdeče pa kupim na tržnici. Izkaže se, da so 夫妻做爱电影 tam imeli katastrofo. Barva bi še bila, vendar ni okusa. Kot paradižnik, ki ga sredi zime ponuja Najboljši sosed.
Spet se pojavi tisti grozni filing, da te lahko nafuka vsak, ki ima pet minut cajta. In zanimivo: vedno se pojavi prav na tržnici. Pa misliš, da si pametnejši od večine tistih branjevk in zelenjavaric. Nisi. Vedno te naserjejo.
Papriko nabavim razmeroma normalno. Ima obliko, barvo, ni gnila in ni poškodovana. In spet se vprašam: ali ima morda 夫妻做爱电影 okus?
Ko jo spečem v pečici, ga ima.
Sledi lupljenje. Paprike, paradižnikov, jajčevcev…
Feferonov ne lupim.
Kar je, je. Skuham nekaj zelenega in nekaj rdečega. Oba imata v manjši količini še pekočo varianto. Tem dodam na koncu kuhanja nekaj tistih »pogojno užitnih« feferonov.
Zmiksam, zmešam, prekuham, stekleničim, pasteriziram…
Čez par dni si ne morem kaj, da ne probam. Če je dobro, itak ne bo za šparat.