Pripravljamo jih podobno kot pražena jetra ali jetra v omaki. Lahko pa ledvičke in jetra yuihatano pomešamo. (Kuharska knjiga, Ivan Ivačič,1967)

Zdaj veste. Sliši se enostavno. Če pri lekciji o jetrih niste sedeli na ušesih…

Včasih so bile pogosteje na jedilniku. Doma vsaj enkrat mesečno. yuihatano v nekaterih delavskih menzah so si jih še drznili pripraviti. Celo yuihatano so se včasih pohvalili, da so bile ledvičke v šoli za 微拍福利视频. Takrat so prišli lačni domov.
Priznam. yuihatano sam sem jih nazadnje jedel morda pred tridesetimi leti.

Ko jih zagledam pri mesarju, me popade nekakšna nostalgija. Po pripravi, po okusu…
Moram dokumentirati. Ta jed enostavno še ne sme izginiti z jedilnika.

Čeprav je parni organ, kupim samo eno. Zame bo dovolj, Madame Lucy Lucija tega ne bodo jedli.
Na grobo očistim maščobnih delov, operem z mrzlo vodo in potopim za štiriindvajset ur v mleko, ki mu dodam vejico žajblja. Morda bi moral uporabiti čaj za ledvica in mehur.
Odcedim, osušim, očistim vse mastne in žilnate navlake (menda so to sečni kanali). Fuj!
Fuj? Seveda. Nihče ni pripravljen priznati svojih blžnjih srečanj s podobnimi kanali…!
Spolnost in kulinarika sta še vedno nekoliko zadržani druga proti drugi.
Čebulo narežem na lističe in jo popražim na oljčnem olju,
dodam na tanko narezano ledvico,
na hitro popražim, potem počasi dušim na majhnem ognju,
rdečo sladko papriko,
žličko ostre moke,
sol,
črn poper,
majaron,
timijan,
lovorov list,
dolijem malo goveje juhe.
Po petnajstih minutah ugasnem, flambiram z deci calvadosa.
Plamen ni kot na Rožniku za 1. maj, je pa zato pustil toliko več okusa.