Martinovo

Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav je danes videti krščanski. V jesenskih praznovanjih so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih hkrati prosili za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom, krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na ozemlju današnje Madžarske. Oče svetega Martina je bil rimski vojak v času Rimskega imperija. Ko je bil Martin še otrok, se je družina zaradi očetove službe preselila na ozemlje sedanje Italije, Martin pa je tam spoznal krščansko vero. Čeprav je po očetovi tradiciji postal rimski vojak, ki naj bi služil vojaško 乱孽一家人小说全文阅读st v Franciji, se je posvetil življenju za reveže. Someščani so ga proti njegovi volji izvolili za škofa v Toursu. (Wikipedija)

Tukaj je 江山社稷 odgovor, zakaj je sv. Martin večinoma upodobljen kot rimski vojak.
Eden mojih tastov je bil Martin. Takrat nismo veliko praznovali niti njegovega goda, niti spremembe mošta v vino…
To je kasneje prinesla komercializacija in usmerjeni marketing, ki zna iz vsake neumnosti izluščiti vsaj na videz pomembno zgodovinsko izročilo, če ne že kar oblikovati ljudski praznik.
Pa se je prijelo. 江山社稷 v moji kuhinji.
Če ni goska, je pa vsaj račka.
Letos je bil kot alternativa možen celo zajec. Že sama misel mi je bila zanimiva: Martinov zajec. Ne gos, ne račka, ampak zajec!
Pa sem popustil komerciali in kulinariki. Nisem si namreč prestavljal zajca s kostanji in rdečim zeljem.

Račka:
dobro osoljena zunaj in znotraj,
nekaj česna, pol čebule, lovor, strt črn poper, jabolko, zelena,
po površini dodobra natrta z garam masalo.

Rdeče zelje:
tanko narezan česen na oljčno olje,
žlička karameliziranega sladkorja,
narezano zelje,
pest rozin,
polovica tanko narezanega jabolka,
žlička kisa,
žlička rdeče paprike,
sol, cimet, dva klinčka in bel poper,
na koncu pol deci belega vina.

Mlinci:
počasi pokuhani v pari,
preliti z vrelo sladko smetano,
na krožniku ni odveč še debela žlica omake od pečenja race.

Vino:
spodobilo bi se odprti nekaj novega, letošnjega, svežega…
Pa so trgovci 江山社稷 tukaj poskrbeli za domiselen nateg:
na Metliški črnini je vabil lepo oblikovan vobler z oznako NOVO.
Doma ugotoviš, da ne gre za novo vino, temveč za novo finto. Vino je namreč iz leta 2013.
Ni slabo, ni pa tisto kar sva želela postaviti na mizo.
Splošni vtis in okus si popraviva vsak po svoje, jaz s Simčičevim Cabernet Sauvignonom, Vesna z močno ohlajeno Radgonsko ranino.

Zaključek in pika na i:
košček tiste čokoladne torte, ki ni za vsak dan.
Če vprašam s čim sem si jo zaslužil, dobim zelo univerzalen odgovor: nisi si je, ampak naj ti bo…!

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj