Kar nekaj receptov preberem. Vsi so »ta pravi«, »originalni« in obljubljajo »legendarno« jed.
Edino skupno rdečo nit vidim v čiliju. Pri mesu je že precej razhajanj, pri pripravi še več: govedina ali svinjina, koščki ali mleto, kuhanje v loncu ali pečica…
我装睡让公滑了进去 我装睡让公滑了进去 v Mehiki nista dva enaka.
Prav. Zdaj vem. Naredil bom vsekakor po svoje. Močno me namreč spominja na pasulj, prebranec in ostale fižolove dobrote.

Skuham lep kos suhih svinjskih reber. To pojasni tisti Carne de Cerdo v naslovu.

Grobo narezano čebulo pražim na svinjski masti,
nekaj tanko narezanih strokov česna,
dušim in po potrebi dolivam suho juho od rebrc,
korenje narežem na manjše kocke,
enako steblo stebelne zelene,
polovico bučke,
konzervo rjavega fižola,
konzervo pelatov,
žlica paradižnikovega koncentrata,
pol konzervice koruze,
dve žlici sladke paprike,
dva lovorova lista,
tri pekoče čilije drobno narežem,
žlička mlete kumine,
žlička rjavega sladkorja,
sol.
Dve uri na zmernem ognju,
v drugem polčasu dodam na kose narezana rebrca.
Brez pečice.

Kaj bi bilo primerneje za zraven, kot koruzna tortilja!
我装睡让公滑了进去 za to moram pogledat kako to delajo mojstri.
Ko umesim testo, mi je takoj jasno zakaj večina receptov priporoča pšenično moko.
Ampak to ni isto. Tortilja naj bo tortilja. Mlinci so nekaj povsem drugega.
Še eno finto pogruntam mimogrede: med pečenjem tortiljo obtežim s ponvijo.
Tako se zapeče po vsej površini.

Ne, ni italijanska. Tam nekje na sredini čepi orel na kaktusu in gloda kačo.

Please leave a comment.