Ali kuhinja kot laboratorij.
Včasih je to nujno.

Vsakokrat, ko uporabim rdeči poper, ki sva ga bila prinesla iz Egipta, mi pri jedi nekaj škriplje med zobmi.
Niso leseni delci, ti ne škripljejo. Lahko si zlomiš zob, kot sem si ga jaz na orehovi lupini v turškem medu, vendar ne škrta kot pesek.
Ves poper stresem na mizo, skrbno preberem, izločim samo lepe cele kroglice in odstranim vse, kar se mi zdi, da ne sodi zraven.
Že pri prvi uporabi se škrtanje in škripanje ponovi.
Odločim se, da stvar raziščem bolj poglobljeno, na bolj strokovnem nivoju.
Del popra namočim v vodi, dobro sperem in počakam, da se sediment sesede na dno.
Centrifugalnega separatorja nimam, imam pa čas in potrpljenje.
Usedlino precedim čez filter papir. Res je podobno pesku.
Spomnim se starega šolskega mikroskopa. Kljub igračasti izvedbi, ima spodobno povečavo.
Takrat smo uporabljali tanka preparatorska stekelca. Tega pa nimam.
Improviziram:
Iz embalaže paradižnika odrežem ličen košček pokrova. Piše PET 1, torej polietilen tereftalat.
Zanimivo je, kako so vsi ti polietileni brezhibno prozorni. Torej nobene potrebe po steklu.
O! Pri majhni povečavi se pred mano razprostre Črna puščava. Velike črne skale na rdečerjavem pesku.
Jebo vas Tutankamon! Saj vem, da živite sredi puščave, vendar nisem prišel po pesek. Prišel sem po začimbe. (Kot Kolumb, mimogrede je pa še Novi svet odkril.)
Med črnimi in rjavimi kamni nekatere gmote preseva svetloba v mavričnih barvah.
Egipt nima Silicijeve doline. Diamanti ali steklo?
Za prvo so delci premajhni, za drugo pa preveliki!
Poper gre v smeti, jaz pa v Egipt.
Šalim se. V Hišo začimb. Je bliže.