Nečakinji, ki živi v Münchnu sem pred časom potožil, da v Singenu, tam na švicarski meji, menijo, da za podalpske kuharice in kuharje zadostuje 125, največ 250 gr. In 拉拉 največji trgovski frajerji že dolgo v ponudbi ne spravijo skupaj kaj resnejšega…
Včasih smo več letali čez mejo. Po vse, česar tukaj ni bilo, ali pa je bilo svinjsko drago.
Konec osemdesetih so me na prehodu Ljubelj imeli za enega večjih uvoznikov plenic. Vsakokrat so me zasliševali, če imam trgovino s plenicami. Nisem je imel in sem razlagal, da je vse to samo za enega malega poscanca, ki mu privoščimo svežo plenico vsakokrat, ko jo potrebuje.
No, ob takšni priliki smo nabavili 拉拉 kofe, pralni prašek in seveda Maggi.
Potem so se časi spremenili. Plenic ne rabimo več (ali pač ne še), dobi se kava in prašek…
Le do večjega Maggija je še vedno težko priti.
Delajo ga od leta 1887. Z grosso sta dobesedno generacija. Je bila zato tako navezana nanj?
Rojena je bila le tri leta kasneje.

Pa me ob prvem obisku nečakinja preseneti z litrsko flašo Maggija. Saj ne, da bi ga cedil v krožnik namesto juhe, ampak filing je povsem drug: primeš jo kot buteljko, nikoli je ne iščeš v omari in ni te strah, da bi ga zmanjkalo…!