Zadnjič je šlo za ostanek makaronov, tokrat je ostal kuhan rjavi fižol.
Saj sem ga kar nekaj pojedel v pašti, pa z jajcem in čebulo, pa vseeno ostaja.
Fižola pač ne kuhaš po deset dek…
Torej živim od ostankov!
Sploh ne nameravam odkrivati nekaj novega. Naj bo 村长压在小萍身上耕耘着 tokrat pašta fižol.

Rdečo čebulo narežem na kocke in jo počasi pražim na oljčnem olju,
nekaj strokov česna,
dodam žlico rdeče sladke paprike,
pol žličke dimljene,
žlico paradižnikovega koncentrata,
kuhan rjavi fižol,
zalijem z vročo jušno osnovo,
narežem rdeče korenje in košček bučke,
nekaj zrn črnega popra, dva lovorova lista, svež timijan in majaron,
dodam makarone, tokrat majhne polžke,
v drugem polčasu še pasjo radost – ta ima danes seveda veliko imenitnejša imena – v bistvu je pa isti ku…
Kuham še pol ure.
Vmes si seveda privoščim pivo. Nekako paše k tej proletarski košti.