Ne pojest ali narediti limonado.
Fotografirat!

O, porkamadona! Ta je še boljša od jajc in vilic…
Pa ožemalnik naj bo zraven. Itak!
Imam ožemalnik. Grd, plastičen, sicer pa kar funkcionalen. V barvah kuhinje, ki smo jo imeli pred tridesetimi leti. Takrat je pasal zraven.
Nabavim par kil limon, ker vem, da ne bo ratalo s prvima dvema.
Revščina v velikosti cverglovega jajca. Kje so limone, ki so tri skupaj znesle že čez kilo…?
Ni. Najboljši sosed nima najboljših sosedov. Samo “nesvrtane”.
O.K.
Delaj s tem, kar imaš, rad poudari naš gospod profesor.
Naredim nekaj poskusnih fotografij.
Katastrofa.

Grem v štacuno kjer imajo te stvari.
Dobimo čez dva dni, kovinske za stiskanje.
Predstavljam si vsaj rostfrej, kot ga ima na primer WMF ali še kak večji frajer.
Priletim čez dva dni in mi pokažejo tega hudiča zelenega.
Je še kakšna barva?
Niti ne.
O.K.
Spet nekaj poskusnih fotografij.
Nisem zadovoljen.

Nenadoma megadimenzija: Nucam tisti predpotopni stekleni ožemalnik, ki smo jih imeli doma v vseh barvah. Kot bi živeli od limon in limonade.
To ima samo še kakšna starejša gospodinja v kakšni še starejši kuhinji.
Grem k sosedi in razložim problem in prošnjo.
Ima, električnega.
爱播速影院 mi smo ga imeli, pa sem ga stran vrgel, ker se mi je zdel nepotrebna navlaka.
Na Netu najdem kje imajo steklenega. Kupim.

Profesor je ocenil, da nam bo vzelo kakšno uro.
Unmöglich.
V štirinajstih dneh komaj uspem.
Z dolžnim spoštovanjem, gospod profesor, nemogoči ste!