Ko se dedci pogovarjajo o vratu, gre bodisi za damski vrat (ki, mimogrede, ni vrat nobene od prisotnih žena), ali pa za svinjski vrat. Svež ali prekajen, že ni več relevantno.
Goveji vratovi so le redkokdaj predmet debate; razen, če nekoga “pohvališ”, da ima vrat kot bik.
Mesar mi z enim rezom počez in z drugim po dolgem, strokovno odbije primeren kos dobre kile govejega vratu.
Doma ga takoj prelijem z oljem in shranim v hladilnik za oseminštirideset ur.
Nekajkrat ga obrnem in dolijem nekaj olja.
Z obeh strani popečem na precej vročem olju (ne sme se pa žgati!),
posolim z obeh strani, po vrhu pa potresem še s strtim zelenim poprom,
položim v steklen pekač,
dodam prepolovljeno čebulo,
nekaj strokov česna,
korenje,
nekaj celih zrn črnega popra.
Pokrito pečem poltretjo uro na 150°C.
V ugasnjeni pečici počiva še pol ure.