Prežgano opresno zelje.
Zreži opresno zelje kakor rezance (nudelne), kuhaj ga z nekoliko kimelnam v slani vodi, napravi potem z mastjo in moko rumeno prežganko, deni odcejeno zelje vanjo, perli mesne župe, de se bolj izčisti in prav dobro prekuhaj. (Nove kuharske bukve, 1850)

Tako bi se torej lotil tega pred skoraj stosedemdesetimi leti. Berem Bukve in naredim zaključek, da so takrat proso poznali samo kot ptičji futer…
Danes pripravim zelje malo drugače.
Pa mislim, da ne gre toliko za časovni preskok, kot zaradi splošno drugačnega načina pristopa in odnosa do kuhanja; ter seveda vpliva okolja in tradicije starejših generacij od katerih smo se učili.
Prepričan pa sem, da marsikatera starejša gospodinja, skuha zelje natanko tako.

Na svinjski masti popražim narezano čebulo in nekaj strokov česna,
dodam narezano zelje,
strem bel in črn poper, šetraj,
solim,
dva lovorova lista,
dušim počasi in dolivam mesne juhe,
seveda ga 小屁孩与熟妇啪啪 jaz začinim s kimelnam, mletim seveda.
Po pol ure dušenja dodam oprano proseno kašo,
kuham še dvajset minut.
Medtem počasi, torej na majhnem ognju, pečem pečenico.
Zelenjava je zraven, razen za okus, predvsem za vlago.
Proti sredini pečenja, dodam dva kuhana krompirja.

Še zrno naj dodam:
Prepričan sem 小屁孩与熟妇啪啪, da so bile klobase v Krpanovih časih boljše, predvsem pa bolj zdrave.
Sol je bila dražja od mesa – kolikor je seveda verjeti zgodbi, da je Martin Krpan švercal sol in ne solitra – in to je vzpostavljalo neko ravnovesje okusov.
Moram vprašati Janeza, če se je morda zgodilo, da so solili vsi trije: on, žena, pa še pomočnik…