Težko bi mu izbrali primernejše ime.
Res je Motovilo.

Ne vem kje bi prijel, ne vem kje bi odrezal…
V spomin si prikličem tiste majhne lepe glavice motovilca, ki z obliko rozete še najbolj spominjajo na lilijo.
Ta, ki ga danes cufam, pa nima niti najmanjšega občutka za estetiko.
Neka podivjana sorta, ki prehiteva samo sebe, ali pa ima za cilj prerasti jablano, ki raste v bližini.
Na krožniku to ni več tako očitno.
Trdo kuhano jajce,
v prelivu pa oljčno olje, kanček bučnega, vinski kis – tisti iz refoška z Obale, sol, solatna zelišča, strt strok česna (vendar le za nekaj minut namakanja), malo vode.