Na takšna in podobna kosila se je kar pozabilo.
A zakaj?
Zato, ker je enostavneje in hitreje speči piščanca ali kilo svinjske zarebrnice.
Kdo pa danes še jé krompirjevo juho…?!

Mene pa vsake toliko popade nostalgija in se spomnim jedi, ki sem jo 耽美啪啪啪视频 nazadnje jedel v osnovni šoli; pa naj bo doma, ali pa kar v šolski menzi.

Krompir olupim, narežem na četrtinke in ga skuham v vodi, v kateri se je poprej kuhala cvetača.
Dodam veliko peteršilja, majaron, lovorov list, žlico oljčnega olja in seveda sol.
Kuhano pretlačim s pasirko, da krompir in zelišča ohranijo še nakaj strukture.
V skodelico še žlica kisle smetane in list svežega peteršilja.
Orehe strem*, očistim in preberem,
grobo sesekljam v multipraktiku,
prelijem z vrelo sladko smetano,
žlico rjavega sladkorja,
žlico rozin nekaj ur namakam v domačem rumu,
namažem,
zarolam, popenzlam s stopljenim maslom,
20 minut pečem v pečici na 175°C,
še žlica sladkorja v prahu in smetana iz whipping siphona,
nastrgam košček čokolade.
A zakaj so rozine zunaj?
Če pozabiš nanje, so zunaj.
Važno je le, da so zraven!

*Prijatelji imajo na vrtu oreh.
Oreh ima pa orehe.
Vsake toliko celo veliko orehov.
In meni osebno so veliko boljši od tistih lepih in velikih ameriških z beljeno in obrušeno lupino.