Polnjena z ostanki in sama s sabo.

Ko poslušam o tonah zavržene hrane, se še trdneje odločim, da v tej statistiki ne bom sodeloval.
Saj ne, da ne bi podelil svojega kosila še z nekom, vendar tukaj zataji logistika.
Torej moram za sabo počistiti kar sam.

V teh pasjih dnevih se karseda izogibam uporabi pečice.
Saj je izolirana, pa se mi zdi, da me greje že, ko jo gledam.
Še toliko bolj nesmiselmo pa se mi zdi pečenje ene same bučke.
Projekt selim v majhno ponvico.
Tam se sicer ne bo pekla, ampak bolj dušila. Nič ne de.
Šalotko drobno narežem,
strok česna,
vse skupaj na oljčno olje,
dodam izstrgano vsebino bučke,
dobro prepražim,
pridenem všerajšnji ostanek širokih rezancev,
napolnim bučko,
z zunanje strani priložim vejice sveže origane in lovorove liste,
eno uro na najnižji stopnji električne plošče.
Pri prelaganju na krožnik, se zadeva seveda razčefuka do neprepoznavnosti.
Še enkrat: nič ne de! Ne kuham, da bi bilo lepo. Kuham, da bi bilo dobro!