Selma, putuje na fakultet
Ona putuje
Ja kofer nosim, molim

Jaz ne potujem.
Sploh pa ne s tem retro kovčkom s konca prejšnjega stoletja.
Imam ga za shranjevanje novoletnih okraskov.
Te dni sem pospravil še zadnje ostanke z zidu, zato mi je kovček spet prišel v roke.
Pa si nisem mogel kaj, da ga ne odnesem prav na glavno železniško postajo…

Imel sem že oblikovano in dodelano scensko listo z muzejsko lokomotivo, ki je še nedavno stala na robu ljubljanske železniške postaje.
Tam sedaj stojijo avtobusi, lokomotiva je pa kljub svojim 140 tonam skrivnostno izginila.
Kot bi bil na delu sam David Copperfield…!

Selma, putuje na fakultet
Ona putuje
Ja kofer nosim, molim
Težak je, al’ pošto njen je lično
Ja i taj kofer volim

Selma, na ulasku u voz ti htjedoh reć’
Nešto nježno
Nešto što izaziva pozor
Al’ rekoh samo
Zdravo Selma
I molim te, ne naginji se kroz prozor
Selma, Selma, zdravo Selma
Putuj, Selma i molim te
Ne naginji se kroz prozor
(Bijelo dugme, 1974)

Nostalgija: rdeči kufer
Nostalgija: izginula lokomotiva
Nostalgija: Bijelo dugme
Nostalgija: Selma koja putuje

Ps.: Ne vem zakaj imam zoprn občutek, da me je cajt povozil.
Iz Službe za načrtovanje in upravljanje s sredstvi pri Slovenskih železnicah so me prijazno obvestili, da so lokomotivo preselili daljnega 1995; torej moj nedavno šteje približno petindvajset let! In po sliki, ki so mi jo bili priložili, nima 140 ton, ampak kvečjemu trideset…