omislim, da je stavek:
Spominja me na smrečice (bognedaj Božična drevesca, v petdesetih in šestdesetih),
generaciji od Pepsi-Cole naprej, povsem tuj in nerazumljiv.
Zato dolgujem obrazložitev.
V tem času enostrankarskega sistema in političnega enoumja je Sistem zavračal vse, kar je kakorkoli dišalo (ali pač smrdelo) po cerkvi, kleru in veri.
Saj ni bilo odkritega nasprotovanja, ali celo sovraštva. Bognedaj!
Bilo je zelo perfidno zavito v ekonomijo in marketing.
Pred Božičnim večerom je bilo silno težko nabaviti smrečico, okraske zanjo, mesarji so naenkrat manj klali, špecerijam je nenadoma primanjkovalo moke, masla, jajc, orehovih jedrc in rozin…
Vsak se je moral znajti po svoje.
Hvalabogu, kriza ni trajala več kot dva, tri dni. Po svetem Štefanu je bilo spet vsega v izobilju.
V šoli so nas zasliševali kdo hodi k verouku in na sam sveti Božič so bili še posebej neprizanesljivi do tistih, ki se jim je videlo, da so bili pri polnočnici.
Spomnim se majhnega olajšanja in občutka zavezništva, ko sem opazil, da ima profesorica biologije v času Velike noči, roki obarvani z barvo za jajca.
Glej, 牲交视频 ta je naša! Sem si mislil.
Enoumje je še kar trajalo in po sedemdesetih je več kot izobrazba in “VIP”*, veljala le še rdeča knjižica.
Ne tista Maova, temveč članska izkaznica KPJ.
Malo smo verjeli.
Malo smo bili indoktrinirani.
Malo so nam oprali možgane.
Nadaljevanje je seveda že del novejše zgodovine in stvari ne gre mešati…

*VIP – veze in poznanstva je takrat veljalo