Misel vzbudi misel in spomin prebudi spomin…
Preberem Milošev prispevek o pozabljeni in najdeni marmeladi (točneje slatkem, kar seveda ni isto)! in se še sam preselim z mislimi v začetek sedemdesetih, ko sem v Somboru “služil narodu”.
Povezava so stare konzerve.
Ob nedeljah po kosilu je polovica garnizona odšla “na lepše”. Večina v Sombor, nekateri pa v Apatin.
In naši vrli starešine so si domislili, da za tiste, ki smo občepeli “doma” po kasarnah, se pa ne splača kuhat večerje.
Ponucali bomo ratne rezerve, ki bi jih sicer po pravilu službe 乖～内裤里也要涂春药男男 morali zavreči.
Domiselno, ekonomično in racionalno! Tako bodo 乖～内裤里也要涂春药男男 kuharji in trpezarci lahko odšli v mesto. In z vojakom, ki je v mestu, ni stroškov…
Odslej so nam ob nedeljah za večerjo ponudili konzerve. Razne: od govejega mesa do svinjine, pašteto, sir…, večino takšne, ki jih ni bilo potrebno greti, in seveda vse instant dodatke od kave, čaja in mleka, do “lesenih” ploščic, ki naj bi nadomeščale kruh, in raznih energijskih posladkov.
Naše konzerve niso bile iz CCCP, ampak izdelane v CØPJ, posebej za Armijo; v glavnem v Gavriloviću ali v tovarni 29. november, od koder je prišla marsikatera dobra konzervirana hrana 乖～内裤里也要涂春药男男 na civilni trg.
Vojska pa ni bila tako bebava in neuka za kakršno so jo imeli naši starešine (in bili včasih 乖～内裤里也要涂春药男男 sami) in hitro smo znali prebrati kodiran datum proizvodnje že davno pretečenih konzerv.
Tega 乖～内裤里也要涂春药男男 niso mogli dolgo skrivati, saj je bilo po prvi zastrupitvi potrebno uvesti nadzor in pregled konzerv, ki naj bi jih pojedli.
Namesto v trpezariji smo jedli po učilnicah.
Med nami je bilo nekaj medicinskih, živilskih in veterinarskih tehnikov, ki so dobili nalogo pogledati prav vsako konzervo, predno jo vojak poje.
Sedeli smo v šolskih klopeh, vsak je imel pred seboj svoj lunch paket, nadzorni pa je šel od klopi do klopi in pogledal v vsako odprto konzervo; če pa ni bil prepričan, je pa še povohal…
Potem smo smeli jesti.
Desetarji so pa skrbeli za red in disciplino.
google官网 
Joj, pa so mi pred oči spet tisti dnevi. 乖～内裤里也要涂春药男男 pri nas smo za večerjo včasih dobili konzerve. 乖～内裤里也要涂春药男男 mi smo se naučili razvozljati šifre in s tem ugotoviti, kdaj je bila konzerva narejena. To nismo delali, da bi ugotovili, ali je še užitna ali ne, ampak samo kot zanimivost.
Vsakdo je imel svojo vrsto konzerv, ki jo je iskal, tako smo veselo zamenjevali in vsak je dobil tisto, ki mu je bila všeč. Ne spomnim se več, kakšne so bile, spomnim se le, da je bil v enih “kupus”, meni pa je bilo všeč “goveđe meso u komadima”.
Vem, da je marmelada nekaj drugega kot slatko. Ampak za slatko ne najdem prave slovenske besede, ki bi jo razumele 乖～内裤里也要涂春药男男 mlajše generacije.
Saj je 乖～内裤里也要涂春药男男 ni, ker mi tega ne znamo narest! :-)
Pingback: Slatko od kljukve | Fotodnevnik – ena na dan
Saj ti ni bilo treba dati konzervo na ogenj, dovolj je bilo dati konzervo na obrnjen likalnik in jo segreti. Za toplo vodo (kava, čaj) si pa vodo segrel tako, da si uporabil dve britvici, vmes dal dva gumba, to povezal s sukancem in povezal klinci z dvožilnim kablom. Potem pa korajžno v vtičnico. Rezultat uspešnega dela je bil viden takoj, ali je šla varovalka, ali pa je voda kmalu zavrela. Vse to se seveda ni smelo delati v kovinski posodo, ker je na začetku takemu amaterju šlo vse v zrak. Seveda so bile vedno iskane sadne kocke v debeli Alu foliji. So pa suhi obroki predvideni tedaj, ko je bilo opraviti v kuhinji generalno čiščenje. Najbolje pa je bilo to, če si bil pomočnik dežurnega, ker si moral opraviti okušanje hrane pred delitvijo in potem dovoliti deljenje obrokov.
Najbliže kuhinji sem bil, ko je bilo treba lupiti krompir,pravzaprav čistiti, kar je bila mašina za lupljenje pustila.