A kaj je drugače?
Vse.
Šele doma opazim, da sta nogici po dolgem prerezani.
Moja draga sestra bi rekla: kdo, kurac, te je pooblastil, da jih prerežeš…?!
Nič ne pomaga jamrat. Delaš s tistim, kar imaš.

Če so že razčefukane na nivo kosti, naj se pa še kuhajo kot kosti in s kostmi.
Dodam pol kile suhih kosti,
Zelenjavo in začimbe, kot bi kuhal juho,
poldrugo uro pod secuquickom. Meso mora od kosti.

Kislo zelje kuham za enkrat drugič. Točneje, pražim ga na žlici svinjske masti in dveh žlicah oljčnega olja; na debelo odrezana koža s kosa slanine bo za okus in meni v veselje.
Čebule in česna ne dodajam, mislim, da bo tega dovolj v pečenicah, ki so za takrat v planu.
Strem nekaj belega popra,
pol žličke lovomarina, ščep rdeče paprike.
Seveda mora odležati čez noč.
Odvzel si ga bom žlico, ostalo gre po planu v “Sibirijo”.

Prvotno je bil v načrtu tajin.
Pa se spomnim, da ga moram potem na roke drgnit, kar mi je povsem odveč.
Proizvajalec sicer zagotavlja, da je Maschine fest, ampak meni je povsem jasno, da je fest samo to, da bi mi on čez par mesecev rad prodal še en tajin…
Odločim se za steklo, ki res dobro prenaša mašino in vso tisto agresivnost pralnih kock.
Nogice, dva neolupljena kuhana krompirja, dobro žlico zelja, zložim v pekač,
pokrito pečem še eno uro na 175°C.