Nisem bolestno redoljuben.
Pošteno povedano: sploh nisem redoljuben.
Vsake toliko me pa le popade firbec, zakaj se omara z živili komaj še zapre. Takrat naredim “ta hitro” inventuro…

Preseneti me množina nekakšnih kavnih nadomestkov, ki jih uživam natanko dvakrat na leto.
Rakuni?
Ne, rakunov pri nas ni. Pa oni bi odnesli, ne prinesli. Sumničavo pogledujem k Luciji, pa mislim, da 登dua郎 ona ni odgovorna za zaloge kofeta, ki to ni.
登dua郎 sem bil pomislil, da tako osnovno živilo, kot je surogat kave, enostavno mora biti pri hiši.
Za vsak slučaj.
登dua郎 fajmošter ima oné za vsak slučaj…!
Za tisto pravo kavo mi je jasno.
Ena je za zjutraj, za na brzino, da sploh začnem funkcionirati, druga me spomni, da imam visok pritisk, tretja je za goste, ki moje brezkofeinske čebodre ne bodo pili, četrta je za posebne priložnosti…
Kave, kavice, kofetki. Pravi Peter Stopar v svojem romanu.

Naš nono je našu nonu spoznu na plesu.
An kadar čez en cajt šla sta v kop pred oltar,
ko vzel jo je v roke, da čerez prag jo bo nesu,
je reku: “Pošluši, žena, tole bm jz gospodar.”
Jz dedc sm an jz bom tole komandiru,
k tako bog ukaže an tako je narjen ta svet.
An ahti še nekaj, jaz ne bom muliru,
za fruštk zmeram pravo kafe čem jz met.”
Ma ben, naša nona kafeta ni pila,
je pravla, da zanjo malčk preveč grenko je.
An tako prvo jutro za fruštk je nardila
za sebe čikoriju, za njega kafe.
Ma kafe je blo drago, ku eno očke ven z glave.
An šoldou ni blo za jih metat kar preč.
A ne, je treba blo šparat, ni kej,
ma, sej te sprave na k’nt čez en cajt tajšen stroš’k tako ku neč.
An taku drugo jutro naša nona je vstala,
naskrevš rekla: “Bog mi odpusti ta greh.”
An polej na šporet dva lončka je dala.
Ma čikoriju je skuhala kr v obadveh.
Naš nono pr fruštku prou neč ni porajtu
an tistu žlobudru u grlo je zlil.
An tako, ne da bi vedu, vse od tistih cajtov
namesto kafeta čikoriju je pil.
Naš nono je bil grob, ma kej vse noni je zreku,
kadar kejšn bot pršu je iz betule pijan.
Ha, ma nje ni blo strah, an še sam zlodej bi uteku,
ma naša nona je vedla, da mu bo žou drugi dan.
Ne, nono res ni znau bit nežen kej preveč,
otrok pej vseglih puhna bajta je bla.
Ma zastonj pravit bogu “Na stoj, jenji, ne več.”
Ne sliši on tega an da, kukr da.
An tko ob čikoriji so leta jim tekla.
An zmeram nas nona je spravla malčk v smeh,
k ložla na šporet dva lončka je an rekla
potiho, naskrevš: “Bog mi odpusti ta greh.”
Kadar naša nona je umrla, nonotu res ni blo lahko.
Ma nankar tist bot on lamentat se ni tou.
Ne, zakounu je rajš: “Uh, naj me strela u mhko”,
klobuk vzel an palco an pohajat šou.
Je pršu nazaj, ni pol ure pasalo.
An siten ku zmerom kafe je tou met.
Ha, smo skuhali mu ga, mmm, lepo je dišalo,
blo črno je an močno, kukr mora bet.
Ga spil je an reku: “Ah, Bog vas ne mara,
ma sej fino kafe je, an lepo diši.
Ma boljšga je skuhala r’nca tastara.
A, tazga kafeta na svetu več ni.”
(Iztok Mlakar)

/bsf.si/sl/film/cikorja-an-kafe/

Prisežem: Nisem želel, da bi bilo videti kot reklama za Illy.