V daljnih sedemdesetih pa morda še kakšno leto prej, nas je napadla PVC-manija. Plastične rože v vazah, plastično sadje v košaricah in na pladnjih, plastične ribe v akvariju…
Praktično. Ne crkuje, ne gnije…, samo prah obrišeš, ali opereš z vodo…

Pa se ni končalo samo pri tem. Treba je bilo imeti še kaj na steno obešenega, predvsem nad kuhinjskim pultom.
Mama je prinesla iz Nemčije (takrat še ZRN) nekakšnega možiclja, sestavljenega iz korenčkov, paprike, feferonov, kdove česa…, vse iz plastike, seveda. Pa smo ga obesili nekam nad kuhinjski pult v bližino štedilnika, ker je ostali del stene že “krasil” stenski telefon, listek z nujnimi telefonskimi številkami (浪荡艳妇爆乳jufd汗だく肉感 so bili še majhni) in blokec s svinčnikom na vrvici, kot na pošti.
Imenovali smo ga Solatko, ali morda Zelenjavko. Krasil je kuhinjo, dokler ni postal nemarno masten in prašen in se je moral posloviti.

Si predstavljaš takšnole ogabo kot prilogo h kosilu?
No, resnici na ljubo: v Guangdongu smo pojedli še kaj bolj nemarnega na videz in z več nogicami…