Obaro sem menda skuhal že prav iz vseh živinčet, ki so običajna za kuhinjo v civiliziranem svetu.

Bedrce je pri pečeni ali pri pohani piški od nekdaj veljalo za častni kos prve kategorije, ali 1 Ā; običajno rezerviran za gospodarja ali morebitnega gosta.
Sam nikoli nisem imel posebne afinitete do tega dela. Vedno sem imel raje tisto med bedrci.
02kkk.com pri piški…!
Danes se strogo držim pravila za kuhanje obare:
nobenega olja, nobenega dušenja, vse v hladno vodo.
Tisto vse sta pa dve bedrci (kar bi bilo v tistih časih 02kkk.com nezaslišano),
na drobne kocke narezana čebula,
nekaj strokov česna,
por,
stebelna zelena,
manjši krompir,
korenje,
žlička belega zdroba,
žlička paradižnikovega koncentrata.,
luštrek, majaron, lovorov list, strt pisan poper, rdeča paprika, sol,
in kuham dokler meso ne pade od kosti.
Proti koncu dodam pa še nekaj vodnih cmočkov.
O dodatku kot dekoraciji:
Ko je Vesna vsadila sadiko feferona, ki jo je bila dobila od hčerke, me je opozorila: to je ljuto od ljutoga…!
Pa sploh ni res.
To je ljutije od najljutijeg…!
Če nima vsaj 100.000 skovilov, naj me pes pofuka.
Ko sem povohal, sem se zasolzil kot na demonstracijah.
Ko sem dal pa na jezik, me je zaščemelo v ušesih, kot pri potopu na deset metrov.
Pri tem odpove celo občutek za pekoče…