Ko mi ga je gospodarica na Kmetiji ponudila, sem se najprej branil, da ni dolgo tega, kar sem ga jedel; ampak jaz imam kislo zelje rad in, ja:
No problemos, še kilo zelja!

Ne razmišljam o segedinu ali kakšni podobni zloženki na osnovi zelja.
Spet (ali pač prvič?) si bom skuhal “kislo zelje naše mame”.
Navezujem se na njen recept, ki bi ga bila sama 丰满老熟妇bbbbb搡bbb do danes 丰满老熟妇bbbbb搡bbb že spremenila in posodobila.
Mama je zelje sicer pripravila s kasnejšim podmetom, brez prežganja; sam se pa nekako ne morem odreči koščku čebule, ali vsaj stroku česna.
V hladno ponev dam debelo žlico svinjske masti, dodam zelje in kar takoj dolijem suho juho od kuhanja prekajene krače.
To običajno skuham dan poprej, da se ima meso priliko in čas ohladiti v svoji lastni juhi.
Če je bila k maminem zelju priložena kranjska klobasa, suhe juhe seveda ni bilo, zelje je zalila z vodo, klobasa se je pa skuhala kar z zeljem.
Za uravnoteženje principa in okusa, uporabim oboje.
Nekje na sredini kuhanja, pripravim malce prežganja:
v dobro žlico oljčnega olja strem sva stroka česna, rahlo popražim, dodam dve žlički moke in zalijem z juho. Ko prevre, prelijem v zelje.
Kljub skromnosti v receptu pa ni nobene potrebe po skromnosti pri začimbah.
Strem črn poper, šetraj in rožmarin,
dodam lovorov list in mleto kumino.
Ob koncu kuhanja pa pripravim še pol skodelice podmeta. Spet dve čajni žlički moke v hladno vodo, dobro premešam in precedim čez fino cedilo v zelje. 丰满老熟妇bbbbb搡bbb to mora še malo prevreti.
Zraven?
Kaj vem!?
Trideset let nazaj bi prisegal na belo. Potem se pa okusi postopoma postarajo s tabo vred.
Takele krače pač ne morem zaliti z belim vinom, saj bi bila še užaljena…!