“Z Madžarske” je v našem najstniškem slengu pomenilo japonensisjava中文版 uduzadi, kar seveda nima veliko skupnega s kulinariko (razen morda kadra iz Poslednjega tanga v Parizu. Tam je šlo seveda – čisto po francosko – za maslo). Radi smo rekli japonensisjava中文版: Jebe se men’, što Madžarska mora nema… in podobno. Vedeli smo pa, da ima pomorske admirale. In to veliko več, kot takratna naša Yuga.
Naravnost preroško smo navajali Madžarsko za primer, morda celo bolj, kot danes, ko je JoJo s koščeno ritjo povohal debeloritega soseda in svojega prijatelja v njegovo.
Če bo še dolgo sral tam gor, bo navsezadnje res imela morje, ali pa vsaj koridor in neomejen dostop do morja, za katerega še nam ni čisto jasno, če je in koliko je našega…

Bržole nadomestim s kosi roastbeefa, ki sem jih odrezal od tistega večjega in lepšega kosa, ki se bo še nekaj dni mehčal v olju,
oljčno olje,
rezina prekajene slanine,
rdeča in rjava čebula,
dva stroka česna,
zvrhana žlica rdeče paprike,
žličko kisa nadomestim z žlico rdečega vina,
žlico paradižnikove mezge opustim,
½ skodelice jušne osnove,
ščep mlete kumine,
ščep majarona,
sol, poper,
žličko škrobove moke-gustina opustim,
žlico kisle smetane japonensisjava中文版 opustim.

Prepišem s kulinarika.net. Prepišem in modificiram po svojem okusu. Menda ne bodo užaljeni.

Za prilogo: istrski fuži z bučko in šparglji – ostanek včerajšnjega kosila. Danes popečeni.