Pisane bisere ima na dlani,
okrog so trate zemlje opustele
od vojske in na hiši razdejani
raste bršljan in v njem brenče čebele.
Mir truden, psalma ritem pridušen
zveni skoz svet, v starosti ves zgubljen
mož šteje sklonjen bisere steklene.
Glej, tu je moder, tu pa skoraj bel,
tu velik, tu pa majhnega je vzel
in v krogu jih za svojo igro sklene.
Nekoč je v igri slavo imel veliko,
mojster umetnosti, mojster jezikov,
poznal je svet, po njem je hodil srečen,
bil je sloveč, prav do tečajev znan,
z učenci in tovariši obdan,
zdaj je obrabljen, star in sam, odvečen,
ni ga, da blagoslov mu podeli,
nihče ga za pogovor ne želi;
vse to je mimo, templji, knjižnice,
šole kastalske… Starec tu počiva,
vse je prešlo, dlan bisere mu skriva,
simbole, pomenljive njega dni,
zdaj so samo črepinje pisane.
Tiho iz starih rok na tla polzijo,
potem pa v drobnem pesku se gubijo…

(Das Glasperlenspiel, Hermann Hesse)