Ne, ne igrata se skupaj. Sta pa skupaj. V golažu.

Jelenovo meso za golaž rad malo “razredčim” in golažu omilim okus po divjačini. Včasih s pujskom, tokrat s kosom govejega bočnika.
Naši stari so prisegali na formulo: kolikor mesa, toliko čebule. Pri vseh vrstah golaža se približno držim tega. Česen in nekaj stebel zelene je pa za povrh.
Meso popečem na oljčnem olju, poberem iz ponve in pokrito pustim na toplem.
V isti ponvi eno uro počasi dušim čebulo, česen in zeleno.
Vrnem meso, dodam rezino pancete in dušim še dve uri. Vmes pa seveda vse začimbe in začimbnice: rdečo sladko papriko, pol žličke dimljene, strt črn poper, brinove jagode, ščep mlete kumine, majaron, lovorove liste, tanko narezane suhe slive, rdeč pekoč feferon (očiščen semen!), po potrebi dolivam vroče vode.
Obvezen 24 urni počitek.
Medtem imam pa čas za razmislek kaj bi pasalo zraven.
Zamislim si kruhov cmok. Ampak tega pri mojem sosedovem Sosedu še niso vzeli.
Jebojimpasmater!
Daj štručko belega kruha pa niti, da še kdaj vprašam za fertik cmoke!
Cmoka ne kuham v slanem kropu, niti v sopari, pač pa ga spečem v loncu pod atmosfero.
Žlička brusnic zaokroži vse skupaj.
A kozarec?
Res ga ne maram, ampak še vedno ni amortiziran in moram potrpeti.
Saj oblika mi je super; vedno se pa vprašam: kateri krele gre takole pomalat spodoben kozarec za rdeče vino…!?