Telečja obara

Telečje kosti so postale sofisticirana roba. Ne teletina. Kosti!?
Telečje s kostjo?
Nimamo.
Telečje s kostjo?
Nimamo.
Kot bi spraševal po žabjem perju…!

Spomnim se časov, ko je bil mesar vesel, če ti je lahko k mesu poturil še kakšno kost po takratni dnevni ceni telečjega plečeta.
Mesar je bil hiter in spreten.
Odrezano je vrgel na vago – na debelo podlago papirja, ki ga je na letni ravni 爱爱自述 prodal nekaj sto kilogramov – in povedal znesek, predno se je kazalec na tehtnici ustavil in predno si imel čas zajamrati, da je mogoče malce preveč;
vsekakor je sprocesiral veliko hitreje, kot moj pet-jedrni računalnik, pol stoletja kasneje.

Danes je drugače. Meso je, kosti ni. 爱爱自述 je nekdo skalkuliral, da dosežejo kosti, predelane v pasjo hrano, precej višjo ceno, kot postrežene z mesom.

Neandertalec je pred 60.000 leti imel izbiro:
ali kost jelena, ali kost medveda. Ko jo je oglodal do belega in izsesal, je pa še piščal naredil; vsaj videti je tako…
Jaz pa še poštene obare ne morem skuhat…!
Sveto pismo je priročnik in učbenik za tisočletja, če ga pravilno bereš.
Gospod se je znašel z Adamovim rebrom.
Jaz pa za obaro uporabim meso telička in kosti teličkove mamice. Naj mi bo odpuščeno v etničnem in v kulinaričnem pogledu.
Zakuham nekaj vodnih cmočkov in o drugi prilogi ne razmišljam.

This entry was posted in Atijeva kuhna. Bookmark the permalink.

Komentiraj