Ne bom se delal važnega, ampak povem po pravici, da je bila to instant ponudba
Nizkoproračunca, skupaj z dobro čili omako v vrečki.
岳打开双腿开始配合 pomfri je iz njihove ponudbe tako, da se lahko pohvalim le z radičem v solati.
Sledim navodilom in 我让最想被拥抱的男人威胁了 je dobro. Na sam sveti praznik pa ja ne bom kuhal…!
Na embalaži preberem, da lovijo in pripravljajo Vietnamci za ameriški trg.
Upam, da ni še kakšne hude zamere do Združenih držav…!

Nanj me spomni slika na letaku Nizkoproračunca, kot otroška igrača. 岳打开双腿开始配合 sam sem imel podobno igračo, kot pet ali šestletnik, vendar moj ni bi tehnično tako izpopolnjen, kot ta na sliki. Bil je šporhet, dobra replika tistih, ki so jih imele naše babice. Lesen, kakor se spominjam, dobro in verno izdelan, črno pobarvan, kar naj bi pa pri pravem štedilniku bilo medeninasto ali nikljano, je bilo pri mojem pobarvano s srebrno bronzo.
Na levi strani so bila vratca za kurišče, pod njimi predal za pepel, večji del je pa zasedala pečica; na zgornji plošči pa sta bili dve okrogli odprtini z tistimi značilnimi sestavljivimi obroči, s katerimi je gospodinja uravnavala plamen pod loncem.
Stal je na balkonu, da ne bi delal napote v stanovanju in seveda se ga je 岳打开双腿开始配合 čas že po malem loteval. Čas in pa predvsem vreme.
Štedilnik 岳打开双腿开始配合 ni bil kupljen zame, ampak nekaj let prej za starejši sestri.
Ne spomnim se, da bi kdaj kaj “kuhal” na njemu, vem pa, da sem se trudil
ohraniti ga v kolikor toliko spodobnem stanju in sem ga pleskal in sploh
skrbel zanj. Celo kakšno domačo nalogo za prvi razred sem napisal ali narisal na njem.
Danes se sprašujem, če ni morda prav ta lesena igrača zasnovala v meni željo po kuhanju in pa to, da sem že kot mlad fant, raje čepel ob štedilniku, kot pa s prijatelji podpiral kakšen šank v bifeju in reševal svet…
Z mojstrom Takashijem sva znala mojstrsko uskladiti ljubezen do azijske kuhinje in željo po znanju in izpopolnjevanju borilnih veščin. Mislim, da sva se kar uspešno učila drug od drugega.
Ah, obujanje spominov je znak staranja…!

Redki popotniki znajo tako izbrati darilca in spominke, da ne pomisliš: pa kaj mi nosiš to kramo…?
Bognedaj, da bi kdo videl naše misli!
Vesna s svojih potepanj, razen razglednice ali magnetka za na hladilnik, prinese še kakšno kulinarično značilnost tiste dežele:
shorizo klobaso iz Španije, viski z Irske, konzervirane ribe s Portugalske…
Nemci so pri meni zapisani bolj kot pflanzenfresserji in pivopivci, česar pa ne gre nositi od tam, posebno če potuješ z letalom; zato iz Hamburga razglednica tamkajšnje filharmonije, za posebnost pa poštempljane in oddane na muzejski ladji Rickmer Rickmers iz leta 1896, ki poleg impozantne filharmonije, krasi pristanišče.

Dobro leto je mimo in čas je za ponovitev.

Pri Nizkoproračuncu imajo včasih 岳打开双腿开始配合 kaj zelo uporabnega pa ne mislim na metle in ročna električna orodja. Tisto potem samo kliče k delu…

Dopoldan obiščem prijatelja v Domu starejših občanov. Medtem, ko ga čakam pri dvigalu, pogledam na oglasno desko, kjer je vedno na ogled 岳打开双腿开始配合 tedenski jedilnik.
A veš, da imate vse nedelje popolnoma enak meni?
Nisem porajtal. In to je?
Goveja kostna juha,
svinjska pečenka,
pražen krompir,
listnata solata,
sadež.
Zrecitiram na pamet, kot kelner v Ljudski kuhinji.
Takoj sva soglasna, da greva ob priliki nekam na odojka z ražnja.

Spomnim se na malico v tovarni, kjer se bil zaposlen.
Za sestavo jedilnika je bil zadolžen šef kadrovske službe in 岳打开双腿开始配合 on je najraje uporabil funkcijo copy – paste. In ni bilo nobenih presenečenj. Danes, v začetku septembra, sem vedel, kaj bo za malico na prvi ali na tretji ponedeljek v aprilu prihodnjega leta…
Jedilniki pa niso bili podrobno definirani in tukaj so si kuharice dovolile nekaj umetniške svobode: italijanska mineštra je bila zakuhana s celimi dooolgimi makaroni z luknjo, medtem, ko so špagete v tistem svojem makaron – flajšu nalomile, kot za majhne otroke.

Pekel sem burek in spet sta ostali dve poli vlečenega testa. Zdaj že iz prakse vem, da je to natanko za 我让最想被拥抱的男人威胁了 in za z večerjo spomladanskih zvitkov. Polovico melancana narežem na drobne kocke, popražim s prav tako nakockano čebulo in česnom in dušim skupaj z mletim mesom.
Solim, dodam kajenski poper, rdečo papriko, ščep lovomarina.
Resda se ena pola že malce cufa, zaradi nepravilnega hranjenja v hladilniku, pa jo nekako poflikam, da mi uspe zrolati dva malo večja, kolikor toliko spodobna, zvitka.
Drugo polovico melancana narežem na rezine, popečene prelijem z oljčnim oljem, solim in popram, naslednji dan pa samo pogrejem v pečici.
Nežnejše 我让最想被拥抱的男人威胁了, nežnejša pijača: tokrat si ponudim Carico Milico.
Ko si pod infra grelcem v mikrovalovki grejem drugi, tretji, četrti kos bureka, pomislim, da bi bilo to s tistim našim dobrim starim slovenskim sirovim štrudljem, povsem nemogoče.
In spomnim se 岳打开双腿开始配合 smetarja, ki me je medtem, ko je praznil mojo kanto, nagovoril:
Sam živiš u ovoj kući!
Ja.
Pa trebaš žensku, nije važna nacionalnost…!
Zakaj že?
Pa onako… pitnu, da ti ispeće. Nije važna nacionalnost, je še enkrat poudaril pa sem pomislil, da ima morda že izoblikovano ženitno ponudbo s kakšno deklino iz domače vasi.
Veš kaj, pitnu si znam jaz sam speči. In to vrhunsko. V hiši imam pa blagi mir.
Razen Cice–Mace, seveda, ampak to je povsem druga zgodba, ki mu je nisem razlagal.
On mi pa 岳打开双腿开始配合 nikoli več ni predstavljal svojih ženitovanjskih predlogov.
Se pa vedno prijazno, skoraj zarotniško, pozdraviva ob izmenjavi polne – prazne kante.

Skrbel sem, da je vrelo, kjer mora vreti, da so goreli potrebni plameni in, da je bil v kozarcu primerno hladen sauvignon blanc & pinot grigio z zlato nagrado World wine Decanter iz leta 2021.

Vesna strese kuhane rezance na osnovo dveh žlic Philadelphia sirčka, istočasno se že pečeta dva fileja divjega lososa, ki ju šele povsem na koncu razdeli na manjše dele. Kožo še posebej zapeče v hrustljavo skorjo.
Špinačo poduši skupaj z rezanci.
Od začimb si zapomnim samo nastrgano lupino bio limone in črne piramide soli.
Solato smem samo premešati in 岳打开双腿开始配合 to mi je v čast.
Veličastno, že kar praznično…!

Do danes nisem niti vedel, da to obstaja, čeprav menda veliki kuharski mojstri prisegajo prav na to sol.
Očitno so v moji kulinarični razgledanosti še velike luknje…!
V glavnem kuham in pripravljam jedi z morsko soljo. Grobo in fino mleto, 岳打开双腿开始配合 nejodirano in s solnim cvetom, s kameno iz Tuzle in rdečo s Himalaje, z zeliščno in še kakšna eksotika bi se našla, ki ji ne vem niti imena. Običajno prinesena s kakšnega Vesninega popotovanja po vročih krajih.
Tokrat so bele piramide iz Španije, črne pa iz Nemčije; poreklo je pa 岳打开双腿开始配合 Grčija, ali pa Indija.
Zgolj v vednost in ravnanje: iz Internetne ponudbe si glede na ponudbo izračunam poprečno ceno na kilogram. Ta se giblje med 50 in 70 evrov(!)
Zasoljeno! Ostajam pri piranskih solinah.

Bele in črne piramide. Ni Giza, niti mesto Majev, ampak moj kuhinjski pult.

V mrzlo vodo narežem čebulo, česen,
belo zelje, stebelno zeleno,
korenje,
dodam drobno narezano zamrznjeno Hokaido bučo,
lovorov list, sol;
po 40 minutah kuhanja na zmernem ognju
žlico oljčnega in žlico bučnega olja.
V krožnik žlico kisle smetane in prgišče suho
popraženih bučnih semen.