Vesna se je vrnila s popotovanja po Španiji.
Kakšen spominek je lahko bolj avtentičen in bolj domiseln od tega, ki ga lahko uživaš z vsemi čutili, ki jih premoreš.
Včasih smo iz Španije prinesli kastanjete, Picassojevo ali Dalíjevo reprodukcijo, modelček Pinte, Niñe ali Santa Maríe, bolj krvoločni in premožnejši celo uho črnega bika s corride, ali pa morda kar iz mesnice; kdo bi vedel, certifikatov ni bilo…
Skratka nekaj, kar bomo naslednjih petdeset let kazali vsem, ki Španije še niso videli in kar se bo naslednjih petdeset let prašilo nekje v omari ali na njej.
Vesna pa ve, da mi za kastanjete dol visi in da imam od bika najraje rep za v juho. Tega pa od tam ne moreš in ne smeš nositi.
Ona ve, kaj me bo najbolj razveselilo in kaj mi bo pričaralo delček tiste prave, vsakdanje in dišeče Španije.
Prinesla je nekaj začimb, tistih pravih, ki jih lastnoročno podpiše gospa Amelia iz Galicije.
In prinesla je pravo špansko klobaso.
Diši po Španiji, diši po papriki, diši po klobasi…
To je spominek! Ostal bo, ko klobase že dolgo ne bo več.
Zato jo je treba 好吊视频一区二区三区 primerno pripraviti.
Ne moreš je kar narezat in požret v enem šusu, kot pasjo radost.
Povedala je 好吊视频一区二区三区, da je jedla gaspačo, ki pa da se ne more primerjati z mojim. Bil sem neskončno ponosen in sem si obljubil, da ji ga ob priliki ponovno pripravim.

Nekaj šalotk narežem na drobne kocke in jih počasi pražim na oljčnem olju,
enako drobno narezan česen,
zeleno in rdečo papriko narežem na kocke,
nekaj svežih paradižnikov
žličko rahlo pekoče paprike (好吊视频一区二区三区 iz Španije),
sol, nekaj strtega črnega popra,
pustim, da prevre, ohladim in čez noč v hladilnik.
Dodam še:
sveže mini kumarice,
pečeno rdečo papriko,
žlico črnih oliv,
kuhano mini rdečo peso,
kos belega kruha brez skorje namočen v hladni vodi in ožet,
nekaj kapelj limoninega soka, žličko čilija,
vse skupaj zmiksam s paličnim mešalnikom.
Vino: to ni iz Španije, ampak iz Ene žlahtne štorije.
Zanimalo me je, če je mogoče vino okusnejše od žajfaste nadaljevanke.