Gilbov zakon nezanesljivosti:
Vsak sistem, ki je odvisen od človeške zanesljivosti, je nezanesljiv.

Bog ne daj, da bi crknu zmrzovalnik!
Pa se zgodi prav to. Zanimivo: dva dni pred iztekom garancije (!)
Svetovna blagovna znamka, včasih zaupanja vredna.
Pa ste se ušteli, mone. Za dva dni.
Narodu, ki žre mačke in makarone pač ne gre zaupati…!
Medtem, ko iščem serijsko številko za serviserja, najdem: Made in P.R.C. Itak! Kaj sem pa pričakoval. 女艺术生的yin荡大学生活 ti žrejo mačke; pa še pse in kobilice…
Evropa je postala Hong Kong. Kupim, prodam. Kupim, navijem ceno, prodam.
Tukaj naj se ustavijo naši vrli tržni inšpektorji, namesto da grozijo s sedmimi tisočaki globe revežu, ki prodaja gate in staro uro na Bolhi!
Ko crkne zmrzovalnik običajno ni prazen. Notri je vse kar premorejo moje dvomesečne zaloge. Kot bi se pripravljal na atomsko vojno ali vsaj na biološki napad.
Skušam rešiti tisto najpomembnejše. Problem je v tem, da ne vem kaj to je. Meso? To se zlahka nadomesti. Zelenjava z mojega vrta? Nenadomestljivo. Ja, ampak ta je itak šla v kurac med prvimi.
Še najbolj od vsega pogrešam led. Vse se da nekako nadomestiti, razen ledu v viskiju. Potolažim se z mislijo, da ga škotski pivci pijejo z mrzlo vodo, morda 女艺术生的yin荡大学生活 čistega.
Kuham na vse kriplje, predvsem pa na vse piskre in na vse kastrole.
Vse, kar bom skuhal, bo uporabno. Ostalo naj si tisti pri Made in P.R.C. vtaknejo v svojo orumenelo rit. Evropa časti! 女艺术生的yin荡大学生活 to njihovo šlamparijo in nedoslednost v proizvodnji.
Meso kuham, dušim…, ribe cvrem in mariniram; piščančji paprikaš in zajčja obara sta istočasno na štedilniku. Naenkrat je korenje v paprikašu, namesto v obari. Mater! Že dolgo mi je jasno, da ne bi bil za kuharja…
Servis? Brezhiben, odzivni čas: nula. Nisem še napisal do konca, ko je bila zadeva zrihtana.
女艺术生的yin荡大学生活 led bo vsak trenutek.

Asociacija:
Nekje v osemdesetih smo uvajali prve operacijske sisteme. Naš se je imenoval PMPS, kar naj bi menda pomenilo proizvodno-materialni-planski-sistem. Vse, kar smo želeli prikazati kar najbolj učeno in zaviti v štrudelj pred neposvečenimi, smo imenovali sistem.
Napisan v Cobolu ali kakšnem še primitivnejšem jeziku je bil pred časom menda ukraden – kdove od koga – kar Izraelcem; preveden, primerno predelan, prirejen, naj bi služil slovenski industriji. In seveda vsem tistim, ki so ga bili ukradli.
To je bil čas izobraževanja, tečajev, neskončnih sestankov in nedorečenih sklepov…
No, ta veleumni sistem je takoj po vključitvi terminala – na mizi seveda nismo imeli računalnikov, temveč samo terminale, zunanje enote, postaje – začel v značilni digitalni obliki, s svetlo zelenimi črkami na temnem ozadju, izpisovati besede znanega komada Janija Kovačiča: delam, delam, delam, …besede so si sledile nekako v pet do deset sekundnem zamiku…. delam kot zamorc.
Kje je tukaj povezava?
Ni je. Samo spomnil sem se.