e res iz Toscane? Morda pa od kje južneje, kjer so doma tisti pravi pelati…?
Po enostavnosti recepta slutim, da je res star vsaj dvesto let:
Rezine kruha v jušnik, veliko olja, sveže mlet poper.
Skuhati narezano čebulo, pelate, šetraj v slab liter slane vode.
Po dvajsetih minutah vse zliješ na kruh, vročo juho postrežeš.

Tako ponarejevalec, vohun in spletkar Simone Simonini v Ecovem romanu. Bil je lump, ampak nekako verjamem, da recepta ni ponaredil.

Iz radovednosti se ga držim kot pijanec plota. Majhna modifikacija ne bo škodila, ne bom pa pretiraval:
Na oljčnem olju popečem nekaj rezin kruha – kajzerice.
(Že sem bil izbral žemljo, ko me je nenadoma prešinilo, da sta bila Garibaldi in Kaiser Franc Jožef skoraj vrstnika. 在线视频+亚洲+人气 ne ravno sošolca, generacija pa vsekakor. Kaj pa je dvajset let razlike v primerjavi z večnostjo?!
Seveda sem pod vplivom zgodovine izbral kajzerico.)
Rezine odložim v skodelico in na istem olju popražim majhno čebulo. Kar kmalu dodam šetraj, timijan, grobo strt črn poper, nekaj soli.
Šetraja več kot običajno, timijana in črnega popra dvakrat več kot običajno.
Dodam očiščene in na kocke narezane pelate, in kot pravi Simonini: dvajset minut je dovolj.
Ničesar ne dodajam. Niti vode.
Enostavno, dobesedno prvinsko, hkrati pa vrhunsko. Tako ne znamo več…!

Nisem si mogel kaj, da ne bi pogledal kaj pravi o Acqua cotti sodobna kuhinja. Seveda zakomplicira tisto juhico do onemoglosti.
Pojavi se zelenjava iz konzerve, pa zelenjava in dišavnice iz zmrzovalnika, pa jajca in čili… in nehote podvomiš v avtentičnost recepta.