o imaš svežega lovorja v izobilju, te prav napeljuje k temu, da skuhaš nekaj mediteranskega, ali vsaj italijanskega.
Italijanske omake. Vsako večje mesto v Italiji si jih lasti in skuša poimenovati po sebi. Namenoma ne bom uporabil imen. Naj bo enostavno italijanska omaka «à la šef kuhinje«.

Oljčno olje, na tanke lističe narezan česen, na drobne kockice narezana panceta, počasi na majhnem ognju…
Paradižniki po trgovinah še niso užitni, zato so boljši pelati iz konzerve. Narežem na kocke, dodam čez čas, ko se je česen s panceto že nekoliko prepražil (to ne pomeni zažgal v temnorjavo!).
Pol konzerve graha.
Vmes žličko ali dve sladke paprike in sedaj tisto najpomembnejše:
lovor – vsaj tri liste
timijan
origano
grobo zdrobljen črn poper
sol
Če bi bila vsa omaka porabljena takoj, bi ob koncu dodal pol kozarca refoška. Tokrat ga bom raje posebej v kozarcu…
Osnova niti ni toliko pomembna. Lahko so špageti, njoki, v tem primeru tortelini.
Obvezen parmezan, čim bolj grobo nariban.
Na koncu si ga odlomim še košček ali dva, z roko seveda.