Prinesel sem ga z vrta na vejici mete. In zanimivo: do jutra se s te vejice ni premaknil. Ko vidim podobnega hroščka, pričakujem, da bo razprl krila in odletel v beli svet. Ta očitno nima te danosti. Do jutra je ždel na istem mestu in šele močno sonce skozi šipo mu je vlilo željo po gibanju. Ko se je zbudil, ni bil več pri miru. Kdo bi mu zameril.

Naredila sva nekaj (manj posrečenih) fotografij s parametri: 1/40 sek, f/5,6, ISO 200 in predleča +10.

Potem sva šla z isto vejico nazaj v naravo.