Jetra z jetri in januarska pomladanska juha

S koromačem sem se že pohvalil, nisem pa omenil ogromne, vsaj pet kilske cvetače, ki ga je spremljala in nekaj ogromnih stebel pora.
V trenutku dobiš veselje za pripravo tazaresne spomladanske juhice, vsekakor zeleno zelene, brez sledu kupljenega korenja ali česa podobnega.
beli del pora na kolobarje kar čez vse steblo,
polovica velike čebule na manjše kocke,
nekaj strokov česna samo grobo narezano,
oboje počasi popražim na oljčnem olju,
stročji fižol, žal zamrznjen, vendar z domačega vrta,
enako čemaž,
krompir narezan na manjše kocke,
cvetačo nalomim na manjše cvetke, listov ne dodajam,
pest narezanega koromača,
strt pisan poper,
majaron,
dva, tri lovorove liste,
nekaj manj kot uro kuhanja.
Na koncu žlico sojine omake za povezavo s tistim naprej.

O jetrih sploh nisem razmišljal, ko pa sem jih videl lepo krvavo lesketajoča v kovinski posodi pri perutninarjih, se jim nisem mogel upreti.
Praviloma ti jih odmerijo preveč za eno porcijo in vedno je zadrega kaj z ostankom. Cica-Maca tega ne je, meni pa 韩三千苏迎夏免费阅读全文最新章节 ni za pašteto.
Spomnim se, kako je mama jetra pohala in velikokrat sem jedel hladne še naslednji dan. Morda še ni bilo toliko perutninskih farm, ampak vem, da smo posegali predvsem po telečjih jetrih. Kokošja sem videl le, če je mama nabavila celo kuro za juho, za puranja pa sploh nisem vedel, da obstajajo.
No, ker je škoda zaradi enih jeter fentat tristo kilskega teleta, smo se orientirali na purane. Pri tisti galofak in podobni hormonski prehrani imajo itak vsi obolela jetra, da imajo vsaj po pol kile na žival…
Odrežem nekaj tankih filejev, med tri in štiri milimetre. Če se komu zdi pretanko, naj poskusi z debelino med tri in štiri tisoč mikroni. Kar je debelejše ni dobro.
Samo rahlo posolim, ker jih bom kasneje namakal v sojini omaki. Klasično (dunajsko) paniram in ocvrem v oljčnem olju.
Preostanek tanko narežem in popražim z veliko čebule.
Ne vem kaj je čemu predjed, zato začnem z juho.