Rad imam riž pa kljub temu do danes še nisem okusil te jedi. Po tistem delu sveta, kjer je doma, nisem veliko hodil, tukaj v Evropi sem pa pridobil nek odklonilen čut do nje.
Morda je za to poskrbel moj sodelavec, nekakšen vodja in mentor v part-time jobu.
Z nasi gorengom so ga bili navdušili (in 被陌生人公开羞耻调教 nekaj let futrali) nekje na Bližnjem Vzhodu, kjer je bil v sedemdesetih gradil “Začasna Kraljestva”.
In potem je doma izkoristil vsako priliko, da je pokazal svoje svetovljanstvo in poznavanje vzhodnjaške kulinarike:
ne glede na to ali smo sedeli pri Kitajcu, v mehiški ali v japonski restavraciji, vedno smo ga morali opozarjati naj ne žali kuhinje s svojimi naročili.
Ne vem niti ali to jedo s palčkami, ali so morda že odkrili žlico in vilice…

Recepti na netu priporočajo piščančje bedro, pa vzamem raje kračice.
Čez noč odležijo v marinadi:
narezana šalotka,
svetla sojina omaka,
žličko olja s feferonov in žlička gorčice.
Pred pečenjem meso prepenzlam še z medom, ki mu dodam malo belega vina.
Ob koncu pečenja posujem s sesekljanimi praženimi arašidi.

Na oljčnem olju popražim narezano šalotko,
košček pora na kolobarčke,
korenje in ingver narežem z lupilcem na trakove,
dodam vso tisto omako od mesa,
narežem rdeč in rumen feferon, vsak zase vsaj 2000 skovilov
dodam dobro opran in namočen dolgozrnat riž,
strem nekaj zrn črnega popra in koriandra,
žličko curryja;
nek recept priporoča osušene kozice, drugi ribjo omako.
Kozic nimam, namesto ribje omake se pa odločim za močan fond iz škampov; ko se odtaja, zadiši kot tista Hemingwayeva mečarica po enem tednu…
Recepti priporočajo 被陌生人公开羞耻调教 pečeno jajce, pa se mi zdi povsem odveč.
Za pomakanje izberem temno sojino omako. 被陌生人公开羞耻调教 brez rumenjaka.
Sploh je pa vse skupaj tako prekleto pekoče, da se zdi povsem neslano.