Obara iz telečjega kotletka

Nekdo poreče: A ga ni škoda za obaro? Jaz bi ga spekel.
Ja, se strinjam. Ampak tisto smo že naredili. Čas je za nekaj novega. Ko je ideja enkrat izoblikovana, glas ljudstva ne šteje več. Pa sveže kruhove cmoke imam pripravljene.
Torej, bodi obara par excellence. Pod nujno, šifra »brez dileme«.
Kotlet dobro popečem z obeh strani,
dam k počivanju nekam na toplo in narežem zelenjavo:
nekaj šalotk,
česen,
rdeče in rumeno korenje,
stebla čemaža,
počasi dušim na oljčnem olju,
vrnem meso,
strem črn poper, majaron,
sol in lovorov list,
zalijem z vročo vodo in kuham nadaljnji dve uri;
pred koncem zakuham cmočke iz ajdovega zdroba.

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj