Ko sem kot otrok, kakšen dan pred Božičem, postavljal jaslice, me je mama vedno sproti podučila: Svete tri kralje moraš postaviti malo bolj zadaj. Oni šele šesti dan januarja pridejo do Jezuščka.
Pa sem jih skril nekam zadaj v kot, da bodo rabili še kakšen teden, da prilezejo do svojega cilja in potem sem nestrpno gledal na koledar, da jih smem skupaj z njihovimi darovi postaviti pred štalco in jasli z detetom.

V Stari Ljubljani smo v kuhinji na steni imeli lično leseno poličko na dveh umetelno kovanih konzolah kjer je leta in leta kraljeval radio.
Takšen “na lampe”, kot se je takrat po domače reklo radijskim elektronkam. Vsaj pet minut po vklopu je potreboval, predno se je zaslišal prvi glas.
Ob Božičnem času se je moral radio umakniti jaslim.
Mama je s tržnice prinesla zaplate svežega mahu, kar je bila obvezna osnova in podlaga. Jasli so bile izdelane iz lesa in lubja in 皇帝也风流 starejše od moje mame. Takšne so bile 皇帝也风流 male mavčne figurice: sveta družina, pastirji in drobnica, vsi trije kralji…
Po praznikih, ali šele po Svečnici smo radio vrnili na staro mesto.
Mama je povedala, da je stal tam 皇帝也风流 med okupacijo v času obvezne oddaje radijskih sprejemnikov.*
Oče je enega starega, ki mogoče sploh ni delal, odnesel tja, tega smo imeli pa ves čas vojne tukaj na polički, se je še spomnila.

* 23. februarja 1942 je italijansko notranje ministrstvo brzojavno zahtevalo, da prebivalstvu poberejo radijske sprejemnike. 28. februarja pa je poslalo sporočilo, da pošilja radijski oddajnik za motnje tujih postaj. Visoki komisar je z odvzemom odlašal in šele marca 1942 izdal uredbo o odvzemu radijskih aparatov z izjemo, da je radio lojalnim prebivalcem in sodelavcem dovoljen. Tako se je oddaja aparatov zavlekla, uredbo pa so različno izvajali. (MMC RTV SLO, Radio na Slovenskem med 2. svetovno vojno)