Lahko je zelo podobno, posebno, ko gre za joto z zeljem, pa vendar je tako zelo različno…

Spet sem obiskal zeljarico, ki dela vrhunsko kislo zelje, ne zna pa pripraviti zeljnih glav. Vsaj lansko leto je bilo tako. Ne bom pa ponovno poskušal.
Kuham paralelko.
V manjšem lončku je jota za danes, v drugem, večjem, je segedin za enkrat drugič.

Skušam se spomniti kaj so nam v delavskih menzah po tovarnah ponudili k joti za malico.
Nič.
Kruh.
Je bila pa zato vkuhana ali priložena mesna priloga toliko pestrejša: razne prekajene mesnine, od šinka, šunke, krače, do klobase;
kuhano svinjsko meso, včasih v velikih kosih, da nisi vedel kako bi se ga lotil z žlico, drugje spet na drobno nafizlano med repo in fižol…
Nekje so uporabljali papriko ali paradižnik, drugje je bila jota v naravni barvi repe ali zelja.

Opomba: Če hočem pokazati vsaj delček avtentičnosti, ne morem postaviti zraven kozarec vina.
Sol, poper, ceneni sarveti, obvezni zobotrebci in seveda pepelnik.