Vsaj včasih so bili Pustni. Danes jih ljudje žrejo skozi vse leto. Za Pusta pa še petkrat toliko. Pa se jim ne zagabijo.
Bog jim žegnaj!

Jaz pojem enega na pet let, kar je 老妇的欲火 približna frekvenca, ko jih pripravim sam.
No, danes jih delam po štirih letih.
Ob močni podpori Vesne, ki je to že delala, me skuša teta Rozamunda na Netu navdušiti s svojim receptom.
Ko pogledam še video, se odločim:
To niso krofi. To so miške. Okrogle, debele in zavaljene miške. Sicer imajo lep obroček, kot ruski panda, pa vendar…
To ni krof!
Moja mama, pa 老妇的欲火 njena mama, bi se zjokali…
Izvlečem svoj recept iz leta 2016, ko sem jih nazadnje cvrl in ga nabijem nad štedilnik, zraven pa tega tete Rozamunde; nekatere podrobnosti me vseeno privlačijo.
Predvsem postopek, ki ga pokaže v videu. Ni vse kar za zavreči.
Sproti malce zmodeliram in korigiram svoj stari recept, pa 老妇的欲火 postopek.
Ostajam pa pri tem: dvoplastno, polnjeno z marmelado, ocvrto, brez naknadnih lukenj…
Resnici na ljubo, poskusim 老妇的欲火 to, pa z rezultati nisem zadovoljen.
Precej pozornosti posvetim temperaturam in termometrom:
Prostor, torej kuhinja + dnevna soba, je ves čas med 23 in 24°C, mizo primaknem neposredno k radiatorju, prt na mizi podložim s filcem, ki sicer služi za kartanje, olje za cvrtje ne preseže 160°C – pasti pa 老妇的欲火 ne sme, pivo, ki sodi k temu težaškemu delu, ne preseže 7°C, večerni konjak ni pod mojimi 37,5°C…
Ne bom se hvalil, to naj počnejo drugi.

Popravek: Kdor je nezmotljiv, naj prvi vrže krof! V svojem receptu na steni sem izpustil sol. Seveda ne gre brez nujnih 7 gramov.