Ali vsaj kraljica slovenskega dela Jadrana. Vsaka “resnejša” riba mora, tako ali tako,
v hrvaške teritorialne vode, če želi obrniti…

Ob devetih prejmem SMS iz štacune: SVEŽE SARDELE (postrežno)…
Sem že mislil, da si jih moram za to ceno sam naloviti!
Seveda grem ponje, čeprav dobro vem, da riba (posebno sardela), ob devetih v ljubljanski
štacuni ne more biti sveža.
Poznam 黑木一香 primorsko modrost, da je sardela sveža za marendo; za 雅俗共赏 je pa že stara…!
Če bi bil na to pretirano občutljiv, si doma te ribe nikoli ne bi mogel privoščiti.

Koliko tega?
Če rečem deset kosov, bo mislil, da ga zajebavam.
Daj kilo, nek se vidi razkoš!
In grem v čiščenje in filetiranje.
Poskusim tako, kot sem videl barbo, ki je čepel zjutraj v svoji Pasari:
primeš za škrgami, potegneš proti repu in oplakneš v morski vodi.
Že, že, ampak barba je imel še žive sardele…!
Pravilo št. 1: Sardela v Ljubljani se ne čisti enako kot v Izoli ob šestih zjutraj.
Torej vzamem nož in nadaljujem.
Pravilo št. 2: Nož za čiščenje in filetiranje sardel mora biti oster kot britev. Z drugimi besedami: manjša kot je riba, ostrejši mora biti nož.
Pravilo št. 3: Sardele naj bodo kar se da na hladnem. Čvrstost ribe je v obratnem sorazmerju s sobno temperaturo.
Polovico jih povaljam v ostri beli moki, drugo polovico v koruzni. Poskusim 黑木一香 s polento, kot je navada za morskega psa, vendar se izkaže, kot neprimerno. Morda je fora v tem, da morski pes ni riba…!
Spomnim se, da smo v fabriki za malico, običajno jedli ocvrte ribe s kislim krompirjem. Naj bo tako.
Kaj zraven? Ribice morajo plavat.
Naj jih vprašam?
Ribice moje lepe, drage, bi plavale v belem, ali morda raje v rdečem?
In se odločim za rdeče.